V apartmaju najinega zakona

Letošnje poletje je bilo za našo družino nekaj posebnega. Šli smo na dopust. To pa res ni nič posebnega, boste porekli. No, ne ravno, če se zgodi po osmih letih.

Vse se je “poklapalo” …

Ravno smo si oddahnili po vselitvi v hišo (ki smo jo, mimogrede, obnavljali polnih šest let) in država nam je radodarno podarila vavčerje, ki jih je bilo seveda treba porabiti (tudi tiste od lani). Prijatelje smo povabili v našo hišo na »dopust«, na katerem bodo mimogrede hranili naše štiri konje in ponije, koze, zajca, kokoši, psa, mačko in morskega prašička. Rade volje so sprejeli povabilo. Skratka, vse se je »urajmalo« v nulo.

… no, ne ravno vse

Tako smo se polni pričakovanja in dobre volje odpravili na drugi konec Slovenije, novim dogodivščinam naproti. Pa nas je pričakal šok. Apartma s štirimi zvezdicami (nimam pojma, po kakšnih vezah jih je dobil) je bil popolna polomija. Umazana školjka. Luknja v vratih kopalnice. Okno, ki se ga ne da zapreti. Premalo posteljnine. Premalo stolov za našo veliko družino. Premalo toaletnega papirja. Ko sem se s hčerama že petič odpravila – tokrat po manjkajoči vžigalnik – do »receptorke« (ki je bila zaradi pomanjkanja kadra hkrati natakarica, kuharica in najbrž še kaj), le-te ni bilo več.

Mož je bil čisto iz sebe in ker je slaba volja nalezljiva bolezen, smo se je kmalu navzeli vsi. A smo prvi dan nekako preživeli in priznati smo morali, da niti ni bil tako slab. Dnevi, ki so sledili, pa so sploh bili vse prej kot to. Obiskali smo nekaj muzejev, se sprehodili do vrha bližnje gore, jahali islandske konje, plezali po adrenalinskem parku, iskali zaklad po čudovitem gradu in se pri vsem tem imeli prav fino. Naš zanemarjeni apartmajček se nam je kar nekako priljubil. Nazadnje so bili otroci složni, da je bil to najboljši dopust v njihovem življenju. In z možem sva se morala kar strinjati.

Kako je v apartmaju najinega življenja …

Ta sicer kratek dopust me je spomnil na zakonsko življenje. Vstopiš vanj kot v obljubljeni apartma s štirimi zvezdicami, potem pa kmalu pristaneš na realnih tleh. Umažeš sozakonca z obtožujočimi besedami, narediš luknjo v vratih njegovega srca (če ti jih noče sam odpreti), skozi okno tvoje duše zaradi oddaljenosti neprijetno zapiha, na lepem je premalo razumevanja, spoštovanja, brezpogojne ljubezni … Ne veš, kako bi našel »vžigalnik«, ki bi to ljubezen spet vnel v tvojem srcu in srcu sozakonca.

… in kako najti tisti (presneti) vžigalnik

A ker si sozakoncu pred mnogimi leti pred Bogom marsikaj obljubil, vztrajno iščeš tisti vžigalnik, se trudiš in včasih tudi naprezaš. Pa vendar: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji« (Ps 127, 1), zato je tudi ta trud zaman, če v najinem apartmaju ni Gospoda. Ko počistiš najprej svoje srce pred Njim, mu predstaviš vse pomanjkljivosti lastnega apartmaja in mu v molitvi priporočiš svojega sozakonca, je marsikaj drugače. Takrat se zagotovo najde tudi izgubljeni vžigalnik.