Se tudi vidva kdaj »zatakneta«?

, , ,

Midva se (»zatakneva«). Pravijo, da je to menda normalno in da bo menda trajalo do konca najinih zemeljskih dni. Nekateri govorijo celo to, da je dobro, da se med možem in ženo občasno »zatakne«, saj kjer se dva prepirata, se še splača – se imata še rada. In ob tem nehote pomislim: »A tako? Potem se imava pa midva še vedno rada!« 😊

Če hočeš nekomu na drugem bregu kaj povedati, moraš govoriti glasneje

Čeprav o prepirih veliko veva, saj sva o tem veliko brala, se pogovarjala in učila, je vedno, kadar se »zatakne«, neprijetno. Med nama nastane prepir, ko je kdo prizadet zaradi neuresničenega pričakovanja (je bilo pričakovanje realno ali ne, o tem nimam namena razpravljati) ali nepozornosti. Vsi pa dobro vemo, da prizadetost dokaj hitro rodi nezadovoljstvo in občutek oddaljenosti (odtujenost). In ker želiva biti sredi prepira slišana, oziroma želiva oddaljenost med nama »premostiti«, se med nama pojavijo besede z »višjo frekvenco« (Saj veste, če hočeš nekomu, ki je na drugem bregu, kaj povedati, moraš govoriti glasneje! 😉), ki zadevo še poslabšajo.

Opravičevanje samega sebe in nežni glas vesti

Ko sva se nazadnje »bolj naglas pogovarjala« (in verjemite, da se ne spomnim, v čem je bil vzrok), sva se kot ponavadi, umaknila vsak v svoj »kujavnik«. Kaj se tam dogaja, verjetno tudi veste: začne se tisti »notranji samogovor«, pri katerem gre predvsem za opravičevanje samega sebe, češ: »Kako more biti taka? Se res ne misli poboljšati? Zdaj bi pa že lahko vedela. Tega ji pa ne odpustim kar tako. Pa vedno me na enak način prizadene. Natančno ve, kako mora kaj reči, da me bo prizadela. Grozna je …« In tako dalje …

Pa vendar se v kujavniku dogaja še nekaj drugega. Tam sva še zaradi Nekoga, za katerega veva, da se bo slej ko prej oglasil. Tam sva, da vso stvar premisliva tudi pred Bogom, da pred njim »preiščeva svoje srce«. In ko si »dam duška« (notranji samogovor), se stvar običajno obrne, in oglasi se tihi in nežni glas vesti. Saj veste, to je tisti Božji angel, ki nežno šepeta, in se je treba vedno znova potruditi, da ga sredi »kričanja in obsodb« črnega angela sploh slišimo.

“Kaj ti to mar?”

Glejte, vsi vemo, da ima vsaka vrvica dva konca, in da je tako tudi pri prepiru: vedno sva kriva oba, pa če se s tem strinjava ali ne. In potem je seveda najtežje določiti in priznati svoj delež krivde. Ko sem nedavno v svojem kujavniku premleval, kolikšen je v prepiru, ki je nastal med nama, moj »delež krivde«, sem slišal (v srcu) besede: »Se spominjaš, kako je bilo, ko je apostol Peter hodil z Jezusom po obali Tiberijskega jezera in je zagledal, da gre za njima apostol Janez? In je Jezusa vprašal: ‘Gospod, kaj pa ta?’ Pa mu je Jezus odgovoril: ‘Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar? Ti hôdi za menoj!’«

Tvoja žena/mož je Njegova skrb

Tega odlomka in tega dogodka sem se spomnil, saj sem vedel, da je bilo to po Jezusovem vstajenju, ko je vprašal Petra ‘Ali me ljubiš?’, nisem pa vedel, kakšno vezo ima ta odlomek z menoj oziroma z najinim prepirom. Pa je Gospodov angel zopet zašepetal mojemu srcu: »Poglej, Gospod ti hoče povedati, da je tvoja žena Njegova skrb, da je v Njegovi šoli – je Njegova učenka, ti pa poskrbi zase, glej, da boš ti hodil za Njim, da boš ti Njegov učenec. Ali drugače rečeno:

Ti se brigaj zase, glej, kako boš ti izpolnjeval svoj delež v vajinem odnosu. Saj veš, kakšen je, kajne? Apostol Pavel ti je vse natančno in jasno razložil: ‘Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe’ (Efežanom 5,25).«

Nič mu nisem nevoščljiv

Takrat mi je kliknilo in sem spoznal, da jaz nisem učitelj moje žene, da ona ni moja učenka, da je jaz ne bom spremenil (poboljšal), pač pa je to Gospodova naloga. Mimogrede sem še pomislil, kako »trd oreh« je moja žena (😊 😊 😊), in Gospodu nisem bil nič nevoščljiv, obenem pa mi je postalo jasno tudi to, da sem tudi sam »trd oreh« (morda še trši kot ona 😉). Kakor hitro sem to spoznal in se Gospodu zahvalil za nova spoznanja, sem šel k njej, jo objel in prosil za odpuščanje (niti pomislil nisem več, kolikšen je dejanski delež moje krivde).

Vabim torej vse »trde orehe«, da skupaj z menoj še naprej premišljujejo Jezusove besede: »Kaj ti mar oni/ona? Ti hôdi za menoj!«


Foto: Canva

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.