Šla sva na samoten kraj (3. del)

Nadaljevanje počitniške pustolovščine Francija in Simone. Kliknite tukaj za 1. del in 2. del.

Kaj ji pomeni balkon

Naslednjega večera sva raje ostala na suhem in z balkona opazovala bliskanje, strele in prihajajoči naliv. Ko sem bil še mlad in zaljubljen, bi morda vzdihoval, kako romantičen večer da je, tokrat pa sem samo suhoparno pripomnil, da je važno, da ni toče! Na splošno pa sva imela kar lepo vreme, ni deževalo vsak dan, kot je to grozila vremenska napoved.

Ker sem že omenil balkon: moja draga je bila tako navdušena nad njim, da sem se bal, da se ne bo več premaknila z njega. Doma namreč nimava balkona. Balkon zanjo pomeni kotiček, kamor se lahko žena umakne in se umiri. Z balkona sva imela tudi lep pogled na znamenito romarsko cerkev Marijinega oznanjenja.

“Patra Pija pocukat za brado”

Najinim gostiteljem se je verjetno zdelo malo nenavadno, ker sva toliko časa prebila v sobi. Ampak midva sva uživala v miru in samoti. Po zajtrku sva ure presedela na balkonu, brala, pisala, se pogovarjala, dokler okoli enajstih ni postalo prevroče. Doma si takega brezdelja (?) ne upaš privoščiti.

Potem sva jo mahnila na izlet, z obveznim postankom v Škofji Loki, kjer imajo kapucini svoj samostan. Tam je tudi kapela p. Pija, kamor se človek lahko zavleče s svojo ranjeno dušo. Celo takrat, ko ne moreš moliti po ustaljenih obrazcih, ko si tako utrujen, da se samo usedeš in si tam, pred Jezusom. Saj On vse ve, tudi takrat, ko si tiho. Ve vse, kar bi mu rad povedal, kar bi ga rad prosil. Preprosto si tam in mu pokloniš svoj čas. Lahko bi rekel, da se sončiš v Njegovi milosti.

Že prvič naju je na hodniku pred kapelo srečal eden od patrov in z nasmehom vprašal: »A gresta patra Pija pocukat za brado?« Seveda ni mislil dobesedno. Ja, zahvalit sva se šla, da nama je uspelo iti na dopust.

“Tale najin dopust zelo spominja na …”

Zvečer pa, po sprehodu, ko se je stemnilo, sva spet obsedela na balkonu, gledala zvezde in se tiho pogovarjala. Veliko truda sem moral vložiti v to, da sem se rešil zakrčenosti svojega vsakdanjega življenja. Drugače povedano, trajalo je, da sem se sprostil, da sem odložil bremena in skrbi.

V nekem trenutku me je prešinilo: »A veš, da tale najin dopust zelo spominja na duhovne vaje? Bereva Sveto pismo, pa literaturo z zakonskega področja, se veliko pogovarjava o nama, pa v kapeli pri kapucinih moliva.« Moja draga se je strinjala z mano in dodala še svojo ugotovitev, da se kot zakonca premalo smejeva, da sva preveč resna in zamorjena. Priznam in se kesam …

Budilke si nisva nastavljala, pa vendar sva se dvakrat dovolj zgodaj zbudila, da sva bila pri šesti maši pri kapucinih. Zame prav posebno doživetje.

Kaj sem v tem tednu spoznal?

Da ni treba riniti v gnečo in na drugi konec sveta, da bi imel lep dopust. Za dopust je dovolj, da greš od doma.

Sploh ni treba iti daleč. Včasih miren oddih lahko dobiš precej bliže. Dopust ni v tem, da obletiš vse mogoče in nemogoče kraje, ampak, da se odpočiješ (pa tudi, če se pri tem malo utrudiš).

Midva sva torej našla samoten kraj v Crngrobu »Pri Marku« in se odpočila. Verjetno ta kraj nikoli več ne bo tako samoten, kot je bil tokrat (pravzaprav jim iskreno privoščim, da bi imeli dovolj zasedene sobe). Vseeno pa bo morda postal navdih ali priložnost za vse tiste zakonce, ki bi, tako kot midva, radi dopustovali stran od gneče in ponorelega sveta ter hkrati naredili še kaj za svoj odnos. Med zajtrkom in večerjo je namreč dovolj časa, da si dan organizirata po svojih željah …