Nadaljevanje počitniške pustolovščine Francija in Simone. Kliknite tukaj za 1. del zgodbe.
Priznam,
na turistični kmetiji še nisem dopustoval, pa sem v življenju poskusil že marsikaj, od šotora pa do hotela. Res nisem vedel, kaj naj pričakujeva. V bistvu sva bila oba z ženo že bolj na koncu z živci in nama je bilo vseeno, samo da sva šla od doma.
Že prvi pogled na hišo za goste je upravičil ime »Pri Marku« – na pročelju je bil naslikan evangelist Marko s svojimi značilnimi svetniškimi atributi, torej z odprto knjigo v roki in levom ob sebi. Pozneje sem videl, da je v vsaki jedilnici na steni tudi križ, pa še dve »Zadnji večerji« sem opazil.
Sprejela naju je Beti. Gospodarica, šefica, kuharica, sobarica – vse v eni osebi! Zelo prijazna, zgovorna, kot vsi njeni domači. Vedno je bila pripravljena za pogovor in tako smo lahko marsikatero rekli. Midva sva se počutila prav domača in sprejeta. Povedala je, da so trenutno zelo slabo zasedeni (imajo 14 sob s skupno 29 posteljami) – poleg naju pa je bilo v času največje »gneče« le pet gostov: dva Italijana in trije Nemci. Gostijo v glavnem tuje poslovneže, ki imajo pri njih nekakšen bazni tabor z večerjo, nočitvijo in zajtrkom, čez dan pa obiskujejo znamenitosti Slovenije. Nama je bila taka »praznina« seveda zelo všeč. Prav zanimivo je bilo, ko sva bila sama v jedilnici.
Za zajtrk sem jedel, kolikor sem hotel, za večerjo, pa kolikor sem mogel
Sam sicer nisem ljubitelj mesa, ampak s tako okusno pripravljenimi mesnimi obroki bi v enem mesecu še vegetarijanca spreobrnili v mesojedca. Za zajtrk sem jedel, kolikor sem hotel, za večerjo, pa kolikor sem mogel. Zajtrk je bil namreč samopostrežen, večerjo pa sva dobila na mizo. Ugotovil sem, da kar se hrane tiče, niti približno nimam kondicije dobrega jedca (žena pa še manj). Obilnost večerje je vedno presegala najine zmožnosti.
Beti je menila, da je gost sit šele takrat, ko ne more več vsega pojesti in pusti še nekaj na krožniku, kar sva z ženo dosledno spoštovala. Gorenjec bi sicer po svoji osnovni nastavitvi moral pojesti vse, kar dobi na krožniku, ker je pač škoda, da bi kaj puščal, ampak kar je preveč, je pa preveč! Kako že gre tisto: kar je več, je od hudega!
Ne rečem, da se nisva trudila
O, pa kako sva se trudila – pa nama vseeno ni uspelo vsega pojesti! Po vsaki večerji se mi je prikazovala Sirahova knjiga, ki (v starem prevodu) svetuje: »Če pa si se dal z jedili premagati, vstani, pojdi naokoli in ti bo laže!« (Sir 31,21) Ponižno sva upoštevala Sirahov nasvet in se po večerji odpravila na sprehod. Ko sem se tako mimogrede pogledal v ogledalo, sem lahko le otožno zavzdihnil: »Le od kod meni ta vampek, ko pa nekoč bil sem tako lep fantek?!«
Vsaj dežniki so bili na suhem
Nekega večera je žena omenila, kako lepi so temni oblaki nad cerkvijo, ampak mene to ni posebno ganilo. Vse dokler se nisva sprehodila okoli cerkve in občudovala, kako blizu je videti najino dopustniško domovanje. Seveda je šlo za zračno linijo, ne pa za kakšno pot, ki bi naju tja popeljala. Dejansko sva morala narediti gromozanski ovinek, povsem po Sirahovo »pojdi naokoli«, da sva prišla do cerkve. Logično, da so na tej najbolj oddaljeni točki začele padati prve dežne kaplje.
»Saj nisem iz cukra!« sem rekel in pogumno zastavil korak nazaj proti najinemu dopustniškemu domovanju. Na pol poti, ko se je že pošteno ulil dež, sem imel zelo otipljiv dokaz, da nisem iz sladkorja. Bil sem moker. Vsaj dežniki, ki sem jih imel varno spravljene v prtljažniku avtomobila na parkirišču »Pri Marku«, so bili na suhem.
Žena ni vedela, ali naj teče naprej, ali naj ostane z menoj – in me zapusti v moji, od dežja namočeni nesreči – v obeh primerih je bila mokra. Kot dobra žena (ki jo hvali tudi Sirah) je ostala z menoj.
Ja, kaj se pa grem?
Leta 2004 sem zaradi hude obrabe lastnih kolkov postal ponosni lastnik umetnih (ali, kot se temu strokovno reče, totalnih endoprotez), zato sem se zaradi njih dosmrtno odpovedal teku, nogometu, košarki in kar je še takih poskakujočih športnih aktivnosti. V dežju sem lahko samo malo pospešil korak. Potem pa sem se ustavil. Ja, kaj se pa grem? Bom zaradi hitrejše hoje malo manj moker?
In sem se začel smejati. Kaj pa naj bi storil? Nimam posluha in nikoli nisem znal plesati, za to ni prišlo v poštev, da bi posnemal sceno iz filma Singin’ in the Rain (1952), v kateri Gene Kelly pleše po ulici, skače po lužah in veselo prepeva istoimensko pesem, dež pa neusmiljeno lije. Samo smejal sem se. Pa sem bil res trapast, da sem se odločil za sprehod pod črnimi oblaki! Saj sem že doma gledal vremensko napoved – dež za ves teden!
(se nadaljuje)
