Pred nekaj meseci sva se z ženo udeležila seminarja »Nepozabni trenutki za naju«. V okviru seminarja smo moški udeleženci seminarja poslušali predavanje »Vloga moškega v zakonu«. Le-ta je bila izpeljana na podlagi navodila iz pisma Efežanom: »Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe«.
Čakaj, čakaj malo. Da bi za ženo »dal sam sebe«?!
Mogoče v teoriji, v praksi pa pač nisem Kristus. Jaz bi vsake toliko časa odtekel kakšen maraton, žena je pa povsem zadovoljna s popoldanskimi sprehodi. Jaz bi vsako poletje rad osvojil kakšen štiritisočak (moški pač moramo »osvajati«, karkoli že), žena pa je povsem zadovoljna s slovenskimi dvatisočaki.
Kako torej ravnati v tem »navzkrižju interesov«?
Se mora mož zavoljo »zakonske sreče« odreči svojim ambicijam in načrtom, ki (zaradi raznih razlogov) pač ne vključujejo njegove žene? In seveda, da ne bo pomote in prenagljenih sodb, se mora žena v zakonu odreči svojim ambicijam in načrtom, ki ne vključujejo nujno moža?
Vsekakor obstajajo situacije, ko se mora mož (žena) v dobrobit zakona in družine odpovedati svojim ambicijam in načrtom: huda bolezen sozakonca, huda bolezen otroka, trenutno reševanje eksistenčnih zadev (recimo gradnja hiše), obdobja v zakonu, ko brez stalne hkratne prisotnosti obeh zakoncev ne gre (recimo mlajši otroci), pa še kaj bi se našlo. Vsekakor je seveda tudi nujno potrebno ambicije in načrte prilagoditi trenutnemu družinskemu oziroma zakonskemu stanju – povsem jasno je, da ambicije in načrti ne morejo biti tako velikopotezni, kot so bili recimo pred poroko. Ampak …
Vzljubila si ga tudi zaradi tega, ker je bil dovolj trmast in vztrajen, da je odtekel maraton.
In še vedno ga ljubiš tudi zaradi tega, ker je s pravo mešanico predrznosti in previdnosti nekega poletja popeljal vajine sinove na Mont Blanc. Če tega ne bi naredil, ne bi bil on, ampak bi bil nekdo drug. In nisi poročila nekoga drugega, ampak njega. Pusti mu (ji) torej, da svoje ambicije in načrte vpleta v vajin zakon, in s tem bogati oba.
Pravzaprav, ne samo da mu (ji) pustiš, spodbujaj ga (jo) pri tem. Kajti, kot pravi Kahlil Gibran, »In stojta skupaj, vendar ne preblizu: kajti stebri v templju stoje vsaksebi, pa tudi hrast in cipresa ne rasteta tako, da bi drug drugemu delala senco«. In, konec koncev, ne bodita kot služabnik v Matejevem evangeliju: »Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima«.
Štefko Miklavič
Foto: Štefko Miklavič, Canva
