Malce po Dantejevo si tudi sam drznem slikati podobe onstranstva, a za razliko od njegovih se moje spreminjajo.
Pritekel bo, me objel in vprašal …
Včasih sem si Boga predstavljal kot strogega sodnika, ki našteva moje neumnosti in se privoščljivo nasmiha, ker jih je preveč in za take pač ni prostora pri njem. Bal sem se ga, zato sem se raje skrival pred njim. Danes je slika veliko prijaznejša: predstavljam si sodnika, ki bo pritekel, me objel in nekaj časa ne bova govorila – objeta v tišini bova pustila trenutku, naj govori. Vendar bo sledilo kratko, enostavno vprašanje: »Koliko ljudem si me predstavil? Koliko jih zaradi tebe ve, da sem Ljubezen?« Ali, če ne bo najboljše volje: »Koliko jih ima zaradi tebe skaženo podobo o meni?«
Ljudje, ki delajo, kar govorijo
Verjamem, da si vsak od nas po svoje predstavlja srečanje, a predstavljajmo si, da bo vsakdo moral odgovoriti na to vprašanje. Zame osrednjega pomena, čeprav ga večkrat pometem pod preprogo. Z vsako pretečeno minuto sem bližje temu, da podam odgovor, in bojazen, da bom jecljaje odgovarjal, je otipljiva. Najbrž bi se rad približal tistim, ki se tega vprašanja ne bojijo: ljudem, ki delajo, kar govorijo.
Ena izmed takih je gotovo Ines. Najina zgodba sega v najstniška leta, zame turbulentna v vseh pogledih. Eden za drugega sva vedela že v gimnazijskih letih, pobliže sva se spoznala v pevskem zboru, kjer sva začela tudi hoditi, študentska leta so nama dala vedeti, da bova gradila življenje skupaj. Vseskozi sem pri njej občudoval dve zadevi: stanovitnost – njena življenjska drža pri osrednjih vprašanjih je še zdaj neomajna – in način, na katerega je znala približati stvari: nežen, subtilen, nenasilen. Tudi približevanje vere, od katere sem bil jaz oddaljen svetlobna leta. Nobenih velikih besed ali prepričevanj – zgolj njena dejanja, ki so me preobražala.
V najini družini
Če bo sodba približno takšna, kot si jo jaz slikam, bo ona lahko odgovorila: »Vsaj enemu.« Prepričana sva, da si je za (začetni) cilj potrebno zadati prav ta odgovor. Začetek preobrazbe se začne v družini, kjer je tudi najtežje predati vero. Najini otroci naju opazujejo 24 ur na dan. Komu naj pridigava, če nama spodleti v družini? In tehtna vprašanja najinih otrok trkajo oz. so že vstopila skozi vrata. Odzivi pa znajo biti jezni, hektični.
Kdo bo v nebesih
Ko uspeva predati vrednote in način življenja v družini, potem je tudi pot do drugih enostavnejša. Predvsem je pomembno, da ničesar ne počneva na silo, pridigarsko. Hitro lahko postaneva podobna faranu, ki ga je – čeprav je bil vsa leta ob nedeljah pri maši – duhovnik prosil, naj ne hodi razglašat po vasi, da potrebujejo pomoč pri obnovi cerkve, saj zelo verjetno na njegov poziv ne bo nihče prišel. Najbrž bomo res izjemno presenečeni nad tem, ko bomo videli, kdo vse manjka v nebesih, in še bolj – koga vse bomo srečali, ko prispemo tja.
Ljudje obračajo glavo za tistimi, ki delajo, kar govorijo, in jo obrnejo od tistih, ki delajo drugače, kakor govorijo.
Dober odgovor
Osebni odnos z Bogom je nekaj, kar je izjemno težko spraviti na papir. Zgolj ubesediti ljubezen in je ne izkusiti? Bogu hvala za Družino in Življenje in DiŽ-evce, ki so marsikateri zakon zopet postavili na noge. Za vse, ki pričujejo, kakšna vrednost je zakon(ec).
Da so stari okviri zakona, ki smo jih mi gledali kot otroci, sicer v redu, a lepota zakona ni samo to, da zdrživa skupaj do smrti. Da si upamo na glas povedati: »Ej, midva sva zakon!« Da nikogar ne sodimo, ampak vsakogar sprejmemo. Ali niso to dejanja, s katerimi bomo lahko samozavestno odgovarjali na vprašanje: »Koliko ljudem si pokazal, da sem Ljubezen?«
Foto: Canva
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
