žena
Če mi čez dan stvari niso štimale, mi zvečer v postelji sploh niso
Odraščala sem v zavedanju, da eni pač imajo v družini še očeta, eni ga pa nimamo. Ko sem pri biologiji izvedela, da za novo življenje potrebujemo moškega in žensko, je bil zame to velik šok. Kako naj se spolnost sploh živi in odraža v življenju? V meni je bil prisoten »cmok« in strah pred vsem telesnim, saj doma nisem imela nikakršnega zgleda.
Pot do srečnega zakona – skozi posteljo?
Ne poznam nikogar, ki se je poročil zato, da bi se potem ločil. Vsaj na poročni dan vsak misli, da bo njegov zakon enkraten, čudovit in neponovljiv, da bo trajal večno in srečno. V ta namen se vlaga ogromno naporov in priprav. Ljudje skrbno izbiramo svojega življenjskega partnerja. Ko torej končno mislimo, da smo našli pravega, se poročimo z njim, seveda, če oni drugi tudi tako misli.
Bog mi večkrat spregovori po možu – ali ga slišim?
Bog mi je dal ušesa, da slišim, oči, da vidim, in ostala čutila, ki mi pomagajo razbirati, kaj je v določenem trenutku Njegova volja zame. In jaz se seveda pogosto razburjam, zakaj mi ne da jasnejših namigov, kaj neki ima v mislih v določenem trenutku, kaj bi morala reči, kako se odločiti in kako ravnati …
Poročila sem se s prvim, ki mi je pisal za valentinovo
Sliši se kot naslov knjige za poletno branje za najstnice. Osladno, naivno, preveč romantično. A je čista resnica. Če povem čisto po resnici, ni samo prvi, ki mi je pisal za valentinovo, je tudi edini. A ker se mi je vedno zdelo, da bo en mož več kot dovolj, je tudi eno valentinovo pismo zadostovalo.
O hroščku, ki se je zvrnil na hrbet
Ali veste, kako je videti hrošček, ki se je zvrnil na hrbet na kakšni gladki površini? Nemočno se vrti in vneto opleta z nožicami, skuša razpreti krilca in se trudi oprijeti kake bilke. Vendar te ni v bližini, zato nemalokrat upeha in pogine, če ga ne postavi pokonci naša dobra roka ali kakšno drugo srečno naključje.
Se moramo zavoljo zakonske sreče odreči svojim ambicijam?
»Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe« (Ef 5,25). Čakaj, čakaj malo. Da bi za ženo »dal sam sebe«?! Mogoče v teoriji, v praksi pa pač nisem Kristus. Jaz bi vsake toliko časa odtekel kakšen maraton, žena je pa povsem zadovoljna s popoldanskimi sprehodi.
Kako je živeti z mano?
Kakšna žena naj bom, da bo mojemu možu z mano lepše, kot bi mu bilo v kakšni drugi družbi? Kako mu je živeti z mano? Zanimivo, koliko lažje je razmišljati, kaj bi si jaz želela od njega, kot pa to, kaj mu lahko dam, da mu polepšam dan. Pa vendar je on najpomembnejši človek v mojem življenju.
Šla sva na samoten kraj (1. del)
Župnik je pridigal, da dopust ni samo pravica, ampak dolžnost vsakega kristjana. Te besede pa so mojo drago povsem spravile iz tira. Nič mi ni povedala, samo molila je k sv. p. Piju, da bi nama nekako »zrihtal« dopust. Da se ve, ko moja žena moli, moli zelo vztrajno. Čez nekaj dni, ko so se »razmere« glede varstva moje tašče prav neverjetno lepo poklopile in uredile, pa je žena izrekla svoj znameniti stavek: »Jaz imam pa eno idejo!«
“Kako naj ‘mojega’ spravim v zakonsko ali na seminar?”
Moj mož je trmast »ku bik« in na kubik. ? Drugače je priden, delaven, vse »poštima« okoli hiše, v delavnici, na njivi in lahko rečem, da ima rad mene in najine otroke. Živimo sami, tudi hišo je sam zgradil, na kar je zelo ponosen, in je nekako kar zadovoljen. Jaz pa sanjam in si želim še nekaj več za naju. Saj se pogovarja z mano, ampak zelo redko o kakšnih duhovnih stvareh, o vzgoji mogoče še, o kakšni osebni rasti, čustvih, ranah ali čem, kar jaz mislim, da bi nama obema zelo koristilo, pa bolj nerad.
