Šla sva na samoten kraj (1. del)

Mislil sem, da tudi letos ne bova šla na dopust. Lansko leto naju je »prepričala« pandemija korona virusa in sva iz previdnosti ostala kar doma. Letos pa sva se sicer pridno cepila proti covidu, vendar zaradi razmer doma (beri: moja tašča v vseh pojavnih oblikah, od onemogle pa do skrajno naporne) nisva niti razmišljala o daljšem odhodu od doma, kaj šele dopustu.

Ko te pridiga spravi iz tira in ko ima žena eno idejo

Potem pa je prišel na vrsto tisti znani evangeljski odlomek, ko Jezus pravi svojim učencem: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6,31). Seveda je tudi župnik pridigal o dopustu; namreč, da dopust ni samo pravica, ampak dolžnost vsakega kristjana. Te besede pa so mojo drago povsem spravile iz tira.

Nič mi ni povedala, samo molila je k sv. p. Piju, da bi nama nekako »zrihtal« dopust. Da se ve, ko moja žena moli, moli zelo vztrajno. Čez nekaj dni, ko so se »razmere« glede varstva moje tašče prav neverjetno lepo poklopile in uredile, pa je žena izrekla svoj znameniti stavek: »Jaz imam pa eno idejo!«

Kaj pomeni, ko žena izreče ta stavek, o tem sem že pisal. Tokrat je to pomenilo: najdi nekaj, kamor bi lahko šla naslednji teden na dopust! Super, sem pomislil, sredi julija naj najdem še kaj prostega! In to že za čez nekaj dni! Pol Slovenije je na morju, pol v toplicah, vsi ostali pa v hribih ali v eksotičnih državah!

Ona poškodovano zapestje, jaz umetne kolke

Na tem mestu moram povedati, da moja žena zelo rada vozi, medtem ko sem sam bolj za krajše razdalje. Moji umetni kolki in prisiljena drža za volanom me ravno ne spodbujajo h kakšni medcelinski vožnji. Ker pa je moja draga pred časom pomagala na dobrodelni prireditvi (t. i. izmenjevalnici oblačil Podarim – dobim) in pri tem prav nesrečno padla, je sicer podarila svoj čas, dobila pa zlomljeno zapestje in mavec – posledično pa tudi do nadaljnjega končala z užitki za volanom. To je hkrati pomenilo, da bom moral voziti sam, kamorkoli bova že šla, saj jo zapestje še vedno boli, čeprav mavca nima več.

Raje nisem povedal, od kod sva

»Ekstremne« razdalje (kot so morje in toplice) so zaradi opisanega hitro odpadle. Kaj nama je še preostalo, pa da ni bilo vse zasedeno in predaleč? Pomislila sva na kmečki turizem. Pobrskal sem po spletu in našel turistično kmetijo »Pri Marku« v Crngrobu. Poklical sem in imeli so še prosto. Rezerviral sem termin, nisem pa povedal, od kod sva – ker sem se bal, da me ne bodo jemali resno. Od doma pa do Crngroba imam namreč samo petnajst kilometrov! Kot bi šel iz Pirana na dopust v Koper, češ, moram spremeniti okolje in poskusiti nekaj drugačnega. Za naju pa je to pomenilo, da bi v primeru kakšne katastrofe lahko v pol ure pridrvela domov.

Ko je najmlajši sin izvedel, kam greva na dopust, je pripomnil, da se nama bodo še krave smejale, ko bodo slišale, od kod prihajava!

Z leti se nisem le postaral

Preden sva se odpravila na dopust, sem preveril vremensko napoved in najraje bi se obrnil in ostal doma – kazalo je na dež, takole vsak dan po malem. Ampak, ko sem še hodil v službo, smo imeli bančniki pregovor:

“Še tako slab dan na dopustu je še vedno boljši kot še tako dober dan v službi!” Greva od doma, pa če bo ves teden dež!

Ko sem bil mlajši, sem si dopust zamišljal kot čas odsotnosti iz službe, ko je treba čim več videti, doživeti. Na morju sem moral toliko časa preživeti v vodi, da so mi skoraj začele poganjati škrge in rasti plavalna kožica med prsti. Ob tem pa je bila pomembna še krepka porjavelost. Če koža ni bila barve temnega piva, je pomenilo, da sem še premalo ocvrt.

V toplicah pa se je bilo treba namakati v vroči vodi, dokler nisem bil kot razkuhan krompir. Skratka, pretiravati je bilo treba, pa čeprav sem se z dopusta vrnil tako izčrpan, da bi me zdravnik, če bi me videl, takoj poslal v bolniško. Z leti pa se nisem samo postaral, ampak sem se prikopal do ščepca modrosti: dopust je za to, da se človek odpočije in si nabere novih moči. Prav to pa naju je čakalo »Pri Marku« …

(se nadaljuje)

Foto: Canva