Bog mi je dal ušesa, da slišim, oči, da vidim, in ostala čutila, ki mi pomagajo razbirati, kaj je v določenem trenutku Njegova volja zame. In jaz se seveda pogosto razburjam, zakaj mi ne da jasnejših namigov, kaj neki ima v mislih v določenem trenutku, kaj bi morala reči, kako se odločiti in kako ravnati …
Moj ali možev “prav”
Ko se sama ubadam s temi vprašanji, se največkrat vrtim v začaranem krogu. Ko v pogovor vključim mojega moža, pa se stvari izkristalizirajo in potem največkrat gredo v pravo smer. Problem nastane, kadar vseeno mislim, da je moj “prav” bolj pravi od moževega in njegovega preprosto preslišim.
V praksi to izgleda nekako takole:
Grem med tednom k maši. Mož mi predlaga, naj grem s kolesom, da imam zato električno kolo in tudi vreme je bilo temu primerno. To idejo gladko preslišim z izgovorom, da imam premalo časa in grem z avtom. Na poti naletim na oviro, znak za zaporo ceste.
Kljub znaku, da je cesta zaprta, znak obvozim, upajoč, da cestnih delavcev še ni in da pridem še pravi čas k maši. Pri tem z avtom podrsam ob prometni znak in po celi dolžini naredim grdo odrgnino. Po 100 metrih moram seveda obrniti, ker so na cesti stroji in je cesta neprevozna. Ni druge, kot da obrnem, grem na obvoz in z 10-minutno zamudo vendarle pridem k maši, kamor bi seveda, če bi poslušala moža, lahko prišla povsem pravočasno in brez škode na avtu.
Ali pa takole:
Med mojo uporabo kuhinjskega robota mož zazna njegov trpeč zvok in me opozori s »pazi, ne tako, ali ne slišiš, da nekaj ni v redu«. In jaz vse gladko preslišim (si mislim “v kuhinji pa že jaz vem, kako je treba”). Že v naslednjem trenutku pa slišim »klik« in je mojega ribanja (do nabave rezervnega dela) konec.
Ko se kam odpravljamo, ima mož v glavi zelo dobro časovnico, kdaj je treba od doma. Priznati mu moram, da ima izjemno dobro sposobnost predvidevanja, kaj vse lahko potovanje upočasni. Jaz pa želim čas izkoristiti bolj racionalno in še tik pred odhodom postoriti cel kup stvari, kar se seveda največkrat konča z zamudo na cilju. Ali pa na cilj niti ne prideva, kot se nama je zgodilo pred kratkim; če bi po moževem prigovarjanju šla tistih nekaj minut prej od doma, se ne bi potem v isti sekundi hkrati znašla na cesti midva in srnjak, ki je želel prečkati cesto …
Dovolj dobra “šola” zame?
Se pa nekaj iz svojih napak tudi naučim. Učim se, da mi Bog največkrat zelo jasno pove, kaj mi je za narediti. Čeprav mi moj ponos govori, naj naredim po svoje, zdaj pogosteje zaznam, da mi daje ne le namig, pač pa povsem jasno besedo po mojem možu, kaj in kako je prav in kaj je Njegova volja za moje odločitve in konkretna dejanja. Le zakaj bi sicer Bog postavil moža za glavo družine?
Foto: Canva
