“Kako naj ‘mojega’ spravim v zakonsko ali na seminar?”

, , ,

Vprašanje bralke:

Moj mož je trmast »ku bik« in na kubik. ? Drugače je priden, delaven, vse »poštima« okoli hiše, v delavnici, na njivi in lahko rečem, da ima rad mene in najine otroke. Živimo sami, tudi hišo je sam zgradil, na kar je zelo ponosen, in je nekako kar zadovoljen. Jaz pa sanjam in si želim še nekaj več za naju. Saj se pogovarja z mano, ampak zelo redko o kakšnih duhovnih stvareh, o vzgoji mogoče še, o kakšni osebni rasti, čustvih, ranah ali čem, kar jaz mislim, da bi nama obema zelo koristilo, pa bolj nerad.

Vaša revija mi je prišla v roke na enem od pričevanj, kamor sem šla na mojo veliko žalost sama, ker moj »ni za take stvari«. Tako sem jo naročila v upanju, da bo tudi on kdaj kaj prebral, in mu jo kdaj »podtaknem« (kar na wc), ali pa jo pustim odprto na mizi. Večkrat sem mu omenila svojo željo, da bi šla na kakšen vaš duhovni vikend, pa se samo poheca ali reče, da tega ne rabiva, ker nama gre čisto v redu. Včasih se mi zdi, da ga moram kar malo okoli prinesti, da dobim tisto, kar si želim, če me razumete. ? Poskušam ga omehčati za to idejo, da bi to vendar bilo nekaj, kar bi obema »nucalo«, pa mi ne gre. Imate vi kakšen nasvet, primer dobre prakse, kako možje razmišljajo, kaj bi »palilo«, da bi začutil, da to potrebuje?

Draga bralka,

vaše vprašanje je najbrž podobno vprašanju mnogih žena in tudi nekaterih mož. Zato vam najprej hvala zanj. Nekaj podobnega se zakonci sprašujemo pravzaprav vsakič, ko želimo, da nam drugi ustreže. Tudi sama sem se pred časom podobno spraševala. Mislim, da gre pri tem za iskanje načina, poti, kako dopovedati drugemu, da je to naša iskrena želja in potreba. Kako torej vašo željo možu predstaviti tako, da bo začutil, da si vi tega res želite in ste prepričani, da bo dobro za oba?

Naj se poskusim vživeti v vašega moža

Dosegel je, kar si je želel. To vsakemu možu ne uspe – torej je celo presegel povprečnost. Družinsko življenje zanj očitno zadovoljivo teče. Zelo se trudi, da je vam vsem dobro in lepo. In kot pravite, zato tega, kar mu vi predlagate, po njegovem mnenju ne potrebujeta. Od njega sedaj vi želite nekaj, za kar mu preprosto ni.

Razumem vas, saj običajno ženske prej začutimo, da v zakonu, odnosu nekaj manjka. Če zdaj pogledamo ti dve situaciji: po moževo je vse v redu, po ženino pa v zakonu nekaj manjka, celo nekaj pomembnega, saj ga sicer ne bi tako vztrajno nagovarjali k temu. Kdor more, naj razume.

Najprej moramo vedeti, da smo ljudje realni in ne idealni

Le Bog je popolnost. Po njem pravzaprav hrepenimo. Ko pravite: »Jaz pa sanjam in si želim še nekaj več za naju,« je dobro, da se tega tudi zavedate in od njega ne terjate nečesa, kar ni realno.

Vprašajte se, k čemu nagovarjate moža. K udeležbi na seminarju? K sebi? K Bogu? Ja, k vsemu temu. Nagovarjate ga k nečemu, kar ni lahko, kar je zahtevno in zanj zaenkrat nepredstavljivo.

Možje so bolj razumski in ne vemo, kaj vse se vašemu možu prikazuje v glavi, ko mu vi predlagate duhovni vikend.

Verjetno si z razumom tudi ne zna razložiti te vaše želje. Zato je potrebno, da ste potrpežljivi, a ne opustite dobre želje. Še več, delajte za to srčno željo.

Pohvalite ga tako, da se bo čutil pohvaljenega

Za izpolnitev imate v rokah kar nekaj »adutov«, ki ste jih lepo opisali. Nikoli ne nehajte tega ozaveščati in se zahvaljevati. Tudi pohvaliti moža za vse, kar je že naredil in kar dela, da vam je lepo. Če nekaj postane samoumevno, je skoraj tako, kot bi tega ne bilo. Pohvale pa čudežno poživljajo. Povejte mu, kaj občudujete na njem, kaj vam je všeč. Zelo pomembno je, da to poveste tako, da se bo tudi čutil pohvaljenega.

Velika razlika je, če rečemo: »Všeč mi je, kadar/če si vzameš čas zame,« ali če rečemo: »Všeč mi je, ker si rad vzameš čas zame.«

Prva deluje lahko tudi kot obtožba, da se le od časa do časa obnaša tako, kot vi želite, druga pa pohvali neko lepo lastnost, ki jo prepoznate kot del njega.

Ali bi zmogli premagati sami sebe?

Ker pa svet in druge pričnemo spreminjati pri sebi, si morda lahko tudi za trenutek predstavljate, da bi vam mož predlagal nekaj, kar bi bilo za vas nepomembno in nepotrebno. Ali bi zmogli premagati sami sebe in samo njemu na ljubo nekaj početi? Ne, kar že počnete, ampak nekaj, do česar vam res ni. Morda, a ne kar takoj. Morda mu ne bi takoj rekli ne, ampak bi se skušali na kakšen »ženski« način izogniti. Ne vem, ne poznam vas. A tu smo ženske iznajdljive. Naj vam takšno razmišljanje pomaga pri razumevanju stanja moža, k prizanesljivosti do njega.

In prisluhnite mu, četudi vam govori »le« o službi ali vzgoji. Zares prisluhnite. Velikokrat se ljudje težko odprejo, ker so se v preteklosti počutili neslišane, zato o svojem notranjem svetu raje sploh ne razlagajo. Zato je lahko tudi pogovor o vsakdanjih stvareh, ki so se mu zgodile, dobra vaja, da se izurite v poslušanju in mu s tem pokažete, da ga resnično spoštujete.

Nekaj malega, presenetljivega, česar ne pričakuje

Najbolje pa boste moža nagovorili s pričevanjem. Pričevanje je naše življenje in kar naši bližnji doživljajo ob nas. Naredite zato zanj čim večkrat kaj malega, kar ga bo presenetilo, česar od vas ne pričakuje. Ne pričakujte (po)vračila, saj se ima pravico odzvati po svoje. Bodite iskreno prijazni, ne iz preračunljivosti, da bi dobili to, kar želite, ampak preprosto zato, ker ga imate radi. Morda vaših malih pozornosti ne bo takoj opazil. A poskusite vztrajati v tej drži ljubezni in dobrote.

Na koncu še nekaj, kar pravzaprav sodi na začetek:

Molitev. Ste že slišali, da molitev premika gore? Zato vse vaše misli, besede in dejanja polagajte z molitvijo v Božjo presojo. Kličite Očeta, prosite Svetega Duha, družite se z Jezusom. Nenazadnje sta z Bogom okrepila vajino skupno pot, ko sta se poročila. Še vedno je ta Moč na razpolago. Prosite za prave besede, za prava dejanja ob pravem času.

Naj Božja moč vse vaše življenje »predeluje« tako, da bo tudi mož s srcem, ki vas ljubi, začutil, da gre za nekaj več kot le za običajno človeško ravnanje. Čutil bo, da je za vas nadvse pomemben. Takrat vas bo zares slišal in vam zmogel verjeti, da ga vabite k dobremu za vaju oba in za vajine otroke.

Upam in želim vama, da bosta lahko nekoč oba pričevala o Božji ljubezni in molitvi, ki je premaknila gore v vajinem zakonu.


Foto: Canva, arhiv DiŽ
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja