Ne poznam nikogar, ki se je poročil zato, da bi se potem ločil. Vsaj na poročni dan vsak misli, da bo njegov zakon enkraten, čudovit in neponovljiv, da bo trajal večno in srečno.
V ta namen se vlaga ogromno naporov in priprav. Ljudje skrbno izbiramo svojega življenjskega partnerja. Ko torej končno mislimo, da smo našli pravega, se poročimo z njim, seveda, če oni drugi tudi tako misli. Nekateri se hitro najdejo, drugi spet se iščejo do poznih srednjih let, tretji pa se nikoli ne najdejo.
Temeljito preizkušanje
Pota iskanja so različna. Nekateri se spoznavajo leto ali dve in se že poročijo, drugi pa čas spoznavanja raztegnejo na pet ali več let. Nekateri so v svojem iskanju nadvse temeljiti in hočejo možnost napake spraviti na ničlo. Svojega bodočega življenjskega partnerja preizkusijo na vse možne načine. Kako se obnese v družbi, v stanovanju, v kuhinji, v postelji …
Nekoč, v starih časih, je bil ideal zastavljen v naslednjem vrstnem redu: fant in dekle sta se spoznala, zaljubila, poročila, na poročno noč »pokonzumirala« zakon (prvič spala skupaj), imela otroke in vztrajala v bolj ali manj (ne)srečnem zakonu do svoje smrti. Resnici na ljubo ni bilo vse tako idealno in lepo, še manj pa lahko. Vseeno pa je veljala nekakšna družbena norma, kaj je bilo moralno sprejemljivo in kaj ne.
Na poročno noč eden šteje denar, drugi pa na »fejsbuku« objavlja fotke
Danes je drugače. Moralne norme so precej bolj ohlapne. Danes se bodoči zakonci usklajujejo v vseh oblikah, ki so bile nekoč pridržane za čas po poroki. Celo otroke imajo, da vidijo, če so plodni, šele potem se poročijo. Zato se ne čudite, da na poročno noč eden šteje denar, drugi pa na »fejsbuku« objavlja fotografije s poroke!
Če upoštevamo logiko, da aparat dela, če si preizkusil vse njegove funkcije in nisi našel nepravilnosti, bi dandanes morali imeti precej bolj srečne zakone, kot so jih imeli v starih časih. Število ločitev pa govori o nasprotnem. Kaj torej delamo narobe?
Ne vem. Vem pa, da človek ni aparat, ki bi deloval s pritiskom na gumb. In razmerja, ki temeljijo samo na seksu, očitno ne delujejo dolgoročno. Kdo pa bi rad bil zreduciran zgolj na objekt spolnih zadovoljitev nekoga drugega? A je to sreča, ki si jo želiš v življenju?
Nič ni narobe z vama, če počakata do poroke!
Moj pogled je malo drugačen. Strinjam sem, da se morata fant in dekle dobro spoznati, preden se odločita za poroko. Ni pa treba, da izkusita vse. Hočem reči, obstaja tudi možnost, da s spolnimi odnosi počakata do poroke. Pa ne zato, ker to pridiga Cerkev. Zaradi vaju se splača! Res ni moderno, ni lahko, ampak, iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da ni nemogoče. Z vama ni nič narobe! Pa še ponosna sta lahko, da imata trdna načela.
Če počakata, se do poroke lahko marsikaj naučita drug o drugem. Pravzaprav se čustveno lahko zbližata precej bolj, kot pa samo s spolnim odnosom. Po poroki pa je medsebojno telesno spoznavanje, raziskovanje spolnosti zato toliko bolj zanimivo, razburljivo. Dejansko se lahko brez zadržkov podarita drug drugemu. In pri tem na gre samo za fizično potešitev, pač pa za pravo duhovno združitev.
Ne naveličava se drug drugega
Seveda pa to, da počakata do poroke, ni čudežni recept, ki bo zagotovil srečen zakon. Tja vodi mnogo poti. Vsak par izbira svojo pot; tudi midva sva jo. Na svojo pot in v odnos je obvezno treba povabiti tudi Boga. Končno si je On izmislil človeka, moža in ženo (1 Mojzes 1, 27), zato bo že vedel, kaj je najbolje zanju.
Pa še to: nama z ženo za to, da sva počakala do poroke, ni bilo nikoli žal. Mogoče se tudi zaradi tega v vseh tridesetih letih zakona še nisva naveličala drug drugega. Pa prej omenjenega raziskovanja tudi ne …
Foto: Canva
