Jožef je kot pravi moški znal s svojimi dejanji kljubovati družbenim normam svojega časa, predvsem pa lastnemu strahu pred nečim novim in negotovim. Bil je močan in možat, pa vendar ne na mačističen način. Ta možatost je prišla prav iz njegove sposobnosti, da »vse dela iz ljubezni«. Bil je sposoben prisluhniti notranjemu glasu, intuiciji, skozi katero mu je spregovoril Bog. In bil se je sposoben odreči lastnemu udobju.

Pogled skozi okno, ko sem bil dober meter oddaljen od drugih udeležencev v prometu je v mojih mislih ustvarjal različne zgodbe in predstave.

Pišem in pripenjam. Kaj pišem? Zahvale. Kam? Na listke. Komu? Bogu. Kam jih pripenjam? V večnost. Prav fascinantno je, da bom jaz verjetno kmalu pozabila, kaj sem napisala. Bog pa ne bo pozabil, saj bodo ostali shranjeni pri Njem.