Svet nam je danes na konici prsta. V poplavi raznovrstnih »dražljajev« se je dostikrat težko odločiti, kaj od ponujenega je koristno, kaj škoduje, kaj zavaja itd. Dovršeni marketinški prijemi nam lahko hitro zameglijo (nekdaj) zdravo kmečko pamet.
Sami si sestavimo jedilnik
Se kdaj ustavimo in vprašamo, s čim vse nas dnevno »futrajo« po takšnih in drugačnih informacijskih kanalih? Tako kot si sami skrbno pripravljamo oz. izbiramo dnevni jedilnik (kjer pazimo na pestrost jedi, poreklo, način priprave …), tako bi si morali tudi sami izbirati, kaj bomo brali, poslušali, gledali … kaj torej napolnjuje naše srce, duha. Ponudbe je ogromno, a kaj od tega nas res »nasiti«?
TV kot lovilec prahu
Naj konkretiziram s primerom: z ženo sva kmalu po poroki kupila televizijo (darilni bon je pač bilo potrebno vnovčiti). Po nekaj ogledanih večernih poročilih sva ugotovila, da se novice precej ponavljajo (»levi in desni« v parlamentu, te in one kazenske ovadbe, goljufije vseh vrst, tragedije in pokoli …) oz. še več, da naju tovrstne vsebine ne bogatijo in celo vznemirjajo.
Čeprav še sveže poročena, sva premogla najino edinost in televizijo postavila »v kot«. No, ne čisto … tu pa tam sva jo še uporabila za ogled kakšnega filma (po najini izbiri, seveda). V času jaslic pa nama je služila kot ozadje za mesto Betlehem. Po nekaj letih sva jo podarila prijateljem.
Gledano za nazaj sem hvaležen, da sva uspela takrat reči »Ne, hvala! S temi (vsiljenimi) vsebinami se pa midva ne bova prehranjevala«.
V milnem mehurčku
Vsebine, ki nas zadevajo (šola, služba, družba, vera …) in nas veselijo, si v veliki meri poiščemo sami. Hvaležen sem za to svobodo (čeprav si jo v tem pomenu premalokrat ozavestim) – za to, da lahko sami izbiramo, kaj bomo prinašali v našo družino, v naše odnose, v naša srca (Matej 15,18).
Zavedam pa se, da popolnoma živeti v milnem mehurčku dandanes ni mogoče, niti ne bi bilo zdravo. Tudi v tem pogledu je potrebno ostati čuječ (1 Peter 5,8). In ta adventni čas je kot nalašč za to odločitev.
Kaj res šteje?
Pogostokrat se sprašujem, ali je ta načrtna »odrezanost« smiselna, kaj zamujam, s čim nisem seznanjen; smo s čim prikrajšani? Pa se vedno vrnem k istemu odgovoru: za naš svet, za našo državo, za našo družbo, za Cerkev … lahko (trenutno) naredim največ tako, da se v prvi vrsti sam trudim živeti pošteno, da se obnašam kot zaveden in odgovoren državljan, kristjan … da skrbim za naravo … da množim talente, ki so mi dani. Da znam opaziti, prisluhniti in po svojih močeh pomagati soljudem v stiskah, preizkušnjah.
Z vsem tem pa dajem zgled tudi najinim otrokom. Poskušam najprej živeti vlogo moža, očeta, prijatelja … pa še tu me velikokrat spodnaša oz. mi zmanjkuje časa. Kako bi mi ga šele, če bi svoj čas posvečal tistemu velikemu zaslonu, prebiranju nepomembnih novic …
Superživila
Kljub poplavi informacij, ki so nam danes na voljo, vseeno ostajamo lačni. Vsebine kar drvijo mimo nas. Na tiste pomembne lahko postanemo popolnoma imuni. Za to je pomembno, da znamo izbirati vsebine in tako ne jemo samo drobtinic (Matej 15,27). Jejmo »visoko-energijska živila«, ki nas bodo resnično nasitila (Janez 4,13-14).
Ponudbe je, Bogu hvala, zelo veliko. In to kvalitetne! Eno takšnih »živil« so vsekakor DiŽ-eve vsebine, pa dnevna Božja beseda, revije za duhovno življenje, filmi z življenjskimi sporočili, duhovni odmiki idr.
Pa blagoslovljen čas priprave na prihod našega Odrešenika.
foto: arhiv družine Čelik