Pišem in pripenjam. Kaj pišem? Zahvale. Kam? Na listke. Komu? Bogu. Kam jih pripenjam? V večnost. Prav fascinantno je, da bom jaz verjetno kmalu pozabila, kaj sem napisala. Bog pa ne bo pozabil, saj bodo ostali shranjeni pri Njem. Upam, da bo trajalo moje navdušenje nad tem početjem. Pa ne samo, da bi trajalo, da bi se še množilo in da sredi vsega hrupa ostanem čuječa.
Za nama z možem je krasen vikend in ravno tako po odzivih sodeč tudi za ostalimi udeleženci seminarja v Crikvenici »Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa«. V petek smo z različnih koncev Slovenije prihajali v 50 odtenkih sivo meglenega snežno deževnega dne, odhajali pa v 50 odtenkih hvaležnosti v prijaznem spomladanskem soncu.
Identiteta preroka Daniela je bila zasidranost v Bogu
Dani in Vilma sta nas najprej »zgodovinsko umestila« od stvarjenja dalje. Podrobneje pa sta nas popeljala v čas 605 pr. Kr. v Babilon, v življenje preroka Daniela in nam ga postavila za zgled poslušnosti, čuječnosti, zahvaljevanja, odličnosti in zaupanja Bogu. Moža, ki je bil kot mladenič s šestnajstimi leti odpeljan v Babilonsko sužnost in je 70 let do svoje smrti preživel v izgnanstvu. Ostal je trden, ter pokončen v veri svojih staršev, Bogu poslušen in zvest, z zahvalo v svojem srcu in na svojih ustnicah.
Strup neposlušnosti in nehvaležnosti
Kaj pa mi? Ali slišimo Boga? Mu znamo biti hvaležni? Od kje ta dvom? Z grehom naših prvih staršev nam je bil vbrizgan strup neposlušnosti in nehvaležnosti, ki je tako postal greh vsega človeštva. Bog človeka sicer ni zapustil, človek pa vendarle ves čas dvomi, tarna in godrnja. Ko je Izraelsko ljudstvo Bog v puščavi hranil z mano; ki pomeni »Kaj je to?«, so tarnali, da jim je Bog dajal »Samo to!« in niso zaznali, da je ta jed v ustih dajala okus po medenem kolaču. Duh nezadovoljstva nam preprečuje okušati čudovito Božjo jed.
Zahvaljevanje je materin jezik Boga
Na to pot lahko stopimo z odločitvijo. To je proces učenja discipline zahvaljevanja za vse kar imam. In ugotovili smo, da imamo prav vsi, brez izjeme ogromno in še več. Ni dovolj, da se samo zahvalimo, moramo tudi zapisati. To smo naredili ponoči pred Najsvetejšim, ko smo te lističe zahval z žebljički »pribili« na tablo in s tem sodelovali pri Kristusovem odrešenju, da nas lahko odtrga od oblasti nehvaležnosti.
Pot od srca do srca
Prepoznavali smo hrup, ki nam preprečuje slišati Boga in se učili čuječnosti, kako lahko v bistvu Boga povabim v vsako mojo življenjsko situacijo, v vsako delo, v ves nered v mojem domu … Če tega ne delam, živim praktični ateizem. Povabljeni smo bili tudi, da stopimo na Pot odličnosti, ki je pot od srca do srca, ki ne sme biti odvisna le od naših čustev. To je odločitev in dnevna disciplina. Sem spada tudi HOP kultura (hvala, oprosti, prosim), ki jo priporoča papež in POP kultura (pogled, objem,poljub), ki jo med možem in ženo priporočata Dani in Vilma. In to večkrat na dan 🙂
Prepoznavali smo hrup, ki nam preprečuje slišati Boga in se učili čuječnosti, kako lahko v bistvu Boga povabim v vsako mojo življenjsko situacijo, v vsako delo, v ves nered v mojem domu … Če tega ne delam, živim praktični ateizem.
Hvaležna Bogu za Družino in Življenje, Danija in Vilmo, Eriko, vse ostale sodelavce, čudovita duhovnika, ki sta bila z nami; br. Jožko Smukavec in g. Rafko Klemenčič, preroka Daniela, vse zakonce, s katerimi smo si ta vikend delili čas in prostor, Crikvenico, in seveda za mojega moža, otroke, vnuka, starše, vse najine prednike in še za 37 drugih stvari 🙂
Foto: arhiv DiŽ
