Pred menoj sta dva kupčka popisanih listkov. V njih so še sledi luknjic, ker so bili pripeti na tablo z risalnimi žebljički. Na enem kupčku so zbrani listki, na katerih je zapisan hrup, ki nas v življenju obdaja in zaradi katerega včasih ali pa pogosto ne slišimo Božjega glasu. Ta kupček je obtežen s težavami, napori, iskanjem, občutki neuspeha, skrbjo, zamišljenostjo, razglašenostjo odnosov in še in še … Težki jarmi življenja.
Na drugem kupčku so zbrani listki, na katerih so zahvale. Zahvale istih ljudi, ki so prejšnji dan pisali o hrupu. Kako je mogoče pogledati preko težav? Kako slišati v hrupu?
“Ušesa imajo, pa ne slišijo.” Jasno, zaradi hrupa.
V Crikvenici je potekal seminar z naslovom Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa. Na listke smo pisali, kaj vse nam predstavlja hrup v življenju. Prepoznali smo veliko fizičnega hrupa ekranov, telefonov, nakupovalnih centrov pa tudi hrupa otrok, jamranja, godrnjanja in obsojanja. Zapisali pa smo še veliko duhovnega in duševnega hrupa: zaskrbljenost, nezadovoljstvo ob koncu dneva, egoizem, pričakovanja drugih ljudi, strah, negotovost, pričakovanje stalne dosegljivosti in odzivnosti, potrošništvo, hitenje, preveč obveznosti.
Ves ta hrup nas iztrga iz Božjega. In če nas trga, smo raztreseni, razkosani, raznešeni na različne konce.
Bog vedno zbira, ne raztresa
“Kdor ni z menoj, je proti meni; in kdor z menoj ne zbira, raztresa,” pravi Jezus (Mt 12,30). Jezus zbira, gnete skupaj, gradi pa tudi celi …
Hudič pa raztresa, trga in razdružuje. Hudič ne mara trdnih odnosov. Noče trdnih družin, ki bi skupaj delale, se veselile in molile. Raje vidi, da smo razdrobljeni na posameznike, zato nas želi osamiti z našimi problemi, stiskami, strahovi. Iz nas želi napraviti individualne in nehvaležne egoiste.
Presekati njegovo delovanje v današnjem svetu pomeni biti čuječ v hrupu. Zato smo pisali listke. Ko težave napišeš in jih fizično pripneš na tablo, jih postaviš v prostor in čas. Tukaj in zdaj. Jih poimenuješ, zbereš na kup in jim lahko gospoduješ. Nisi več suženj njim, ampak si kot Adam – oskrbnik vsega, kar ti je Bog dal, in svobodni človek.
Protihrupna zaščita: zahvaljevanje
Ko smo hrup prepoznali, poimenovali in ga pribili na tablo, smo se lahko odvrnili od njega in se obrnili k Bogu z zahvalami. Zakaj prav z zahvalami? Ker je zahvaljevanje rajski jezik. Z njim povemo Bogu, da je on – no, Bog. Z zahvalo se zavem, da sem (samo) človek. Obdarjen. Z zakoncem, družino, morda otroki, talenti, službo, z očmi, rokami, glasom, stvarstvom …
Zahvaljevanje je jezik, ki se ga moramo ponovno naučiti, a nas ščiti pred nehvaležnostjo, pred obupom in osamo. Ko vidimo, da je prav vse, kar imamo, pred nami imel Bog in nam to dal, ne moremo, da ne bi postali hvaležni.
Zakaj bi ob vseh jarmih življenja vzeli še križ?
Jarmi, ki nas težijo v življenju, so pretežki in v hrupu ne slišimo več, kar nam želi povedati Bog. Zato postajamo nehvaležni, se odvračamo od Boga in drug od drugega. Kolikokrat lahko v hrupu zapadem v malodušje in pesimizem in si mislim: “Bog, kdaj mi boš dal to, kar potrebujem? Saj sem dober človek! Zakaj mi nalagaš ta križ? Kdaj mi boš povrnil za vse dobro?” A Bog ne vrača. Pavel pravi (Rim 11,35-36): “Kdo mu je prej kaj dal, da bi se mu povrnilo? Od njega in po njem in zanj je vse: Njemu slava na veke!”
Bog ne vrača, ker vedno daje. Nam daje od svojega, sprejema pa to, kar je našega. Naše grehe. Ko se tega zavem, odložim svoje življenjske jarme in vzamem svoj križ. Tako mi ostane le še en jarem – zakonski. Ta postane z zahvaljevanjem prijeten, breme vseh darov, ki mi jih daje Bog, pa lahko.
Foto: Meta Halas
