Moj pogovor, ko se vračam k ženi domov

Moj sklep o pešačenju v službo drži že štiri mesece (članek o tem, si lahko preberete TUKAJ). Bravo jaz. No, saj me žena tudi pohvali. Prav zanimivo je, kako se človeku izostri čut za okolico, za življenje, ki me obdaja, za stvarstvo, ki me navdihuje. Na poti domov me spremlja še ena misel, ki me razveseljuje – skorajšnje srečanje z osebami, ki mi največ pomenijo v življenju, z ženo in otroki.

V zraku je čutiti življenje, ki pa ga mnogi zamujajo

V vročem pomladnem popoldnevu zapustim službeno dvorišče. V smeri semaforiziranega križišča je že dolga kolona avtomobilov, kjer vozniki naveličano čakajo v pregreti pločevini. Moja pot gre v drugo smer, med drevored, kjer krošnje dreves že ponujajo senco. Narava je po dolgi zimi dobesedno eksplodirala, vse poganja, brsti in cveti. Čebele že opravljajo svoje delo, sem in tja močno zadiši s kakšnega vrta, ptice opevajo Stvarnika. Ja, Gospod, tole si res mojstrsko naredil. V zraku je čutiti Življenje. Te čutim?

No, realnost je tudi drugačna. V prometni konici stojim ob glavni cesti in čakam pred prehodom za pešce. Mimo mene drvijo vozniki, nekateri zamišljeni, utrujeni, drugi nervozni, nekateri telefonirajo, drugi nabijajo glasbo do onemoglosti. Takšni te ne morejo slišati. Gospod, prosim te za te voznike, da spoznajo, da je poleg njih še kup drugih udeležencev v prometu.

Potem pa le ustavi eno dekle, po moji oceni še mlada voznica. Naj bo zgled tudi ostalim udeležencem v prometu.

Kakšni varuhi so današnji moški?

Pot me vodi mimo bara ob glavni cesti. O, tudi meni bi sedaj “sedlo” eno pivce. Pogledam, pa ne morem verjeti. Vsaj dva ducata samih moških za šankom in mizami. Ali jim ni mesto ob njihovih ženah, v njihovi družini? Ali ni njihova vloga, da so varuhi družine, ne pa vsak svoje steklenice?

Gospod pomagaj mi izpolnjevati mojo vlogo moža in očeta, biti moški, kakršnega si si zamislil. Hvala ti za vse može, ki se trudijo in plavajo proti toku, ki ga ustvarja današnja zblojena družba. Ki še vedno znajo razločevati, kaj je prav in ne kaj je moderno in kaj jim “sede”.

Opora drug drugemu in odprtost za bližnje

Med grmovjem se mi pogled ustavi na klopci pred hišo. Na toplem soncu posedata starejša zakonca, ki se prepuščata božanju žarkov. Ne govorita. Mogoče sta zaposlena vsak s svojimi skrbmi ali pa sta odtujena, naveličana življenja. Gospod, daj jima moči in vedrine, da bosta prenašala težo let in bosta opora drug drugemu.

Ob poti iz gozda zaslišim neobičajen zvok: tok, tok, tok. Žolna. Tudi Ti Gospod trkaš. Sem ti danes že odprl srce in te povabil v moje življenje? Ali sem nadel slušalke in temna očala, da ne vidim in ne slišim nikogar, razen samega sebe? Pomagaj mi biti čuječ, da bom slišal tvoje trkanje in bom s svojo prijaznostjo in ljubeznijo odprt za moje bližnje.

Otroci nam kažejo pot k izviru

Tudi domov grede prečkam most. V primerjavi z zimo, ko je iz struge zavel hlad in mraz, je v vročem popoldnevu začutiti prijetno svežino. Da ne govorim o življenju, ki ga voda omogoča rastlinju in drevju daleč naokoli. Gospod, naj se tudi jaz večkrat osvežim pri tebi.

Ob strugi reke zagledam mamico z otroki. Budno jih spremlja, ko mečejo kamenje v vodo in se čudijo zakonitostim fizike in kemije. Tega nam manjka, Gospod, da se ustavimo in se čudimo nad lepoto življenja v nas in okrog nas. Hvala ti, da nam to kažeš po naših otrocih. Ko so nam zaradi svoje preprostosti in nedolžnosti lahko za zgled in v opomin.

Dobri oskrbniki narave

Stopam mimo ekološke kmetije. Malce neurejena in preprosta okolica nakazuje, da je tukaj še precej ročnega dela. Razlika je očitna v primerjavi z modernimi, sterilnimi in nedostopnimi kompleksi in plantažami, kjer nam vse kemično obdelajo in zapakirajo. Sveže porezani šparglji v gajbicah mi pred oči narišejo kulinarično poslastico, katere se moj vse glasnejši »krulc« v želodcu ne bi prav nič branil. Gospodar mi prijazno odzdravi. Hvala ti za ljudi, ki še znajo ceniti delo Tvojih rok, ki se zavedajo, da se pretirano izkoriščanje in »posiljevanje« narave ne izplača.

Ob poti me spremlja sveža zemlja pravkar obdelanega polja. Kmet seje s pomočjo mehanizacije. To ni ročno sejanje iz prilike, ko nekaj semena pade v dobro zemljo, nekaj na pot, v kamenje in trnje. Večino semena gre v zemljo, vendar se pred žetvijo lahko zgodi še marsikaj. Pozeba, suša, toča; tako kot v našem življenju. Izredni dogodki nas preizkušajo in utrjujejo, da zorimo in dajemo sad. Nekateri stoternega, drugi šestdeseternega …

Daj, da ne bi prelagal na jutri in na druge

V bližnji cerkvici se ob neobičajni uri oglasi manjši zvon. Predvidevam, da oznanja odhod nekoga izmed nas zemljanov. Oznanja slovo s tega sveta in prihod pred Tvoje obličje, kjer bo drugačno soočenje, kot smo ga vajeni s televizijskih zaslonov v sedanjem predvolilnem času. Knjiga življenja bo neizprosna.

Gospod, enkrat bo konec: daj da bom pripravljen in da bom čim manj stvari obžaloval. Da bo ostalo malo stvari, ki sem jih prelagal na jutri in na druge.

Jezus, reševalec pred večno smrtjo

Prečkanje avtoceste je znak, da sem že skoraj doma. Pogled se mi ustavi na stoječi koloni, v daljavi pa opazim modre luči. Nekdo potrebuje pomoč – iz takšnega ali drugačnega razloga. Hvala ti Gospod za reševalce, ki so pripravljeni pomagati in nam olajšati telesne bolečine. Še bolj hvala pa Tebi, ki si reševalec v dušnih bolečinah in trpljenju, ki si reševalec pred večno smrtjo.

Zavijem v našo ulico

Na terasi opazim mojo ženko. Obeša perilo. Kako imam skrbno ženo in dobro gospodinjo. Hvala ti za vse žene, ki se trudijo za ljubeč dom in lepe odnose v družini, ki jim feminizem še ni opral možganov in se zavedajo svoje prvinske vloge, ki jim jo je namenil Stvarnik. Še predno poiščem ključ vhodnih vrat, se vrata odpro in na pragu stoji moja najdražja. Sledi POP (pogled, objem, poljub). Srečen sem.

Foto: Taylor Jacobs, Slavko Štern, Meta Halas