No, če je kdaj v zakonski skupini kdo znal podkuriti, so bili to Efežani. Natančneje pismo njim, kjer v 22. vrstici petega poglavja črno na belem piše, da naj bodo žene podrejene svojim možem … Ma je ni odgovorne, sposobne in emancipirane ženske, ki ne bi do belega zavila z očmi. In ga ni bencina, ki bi hitreje vžgal ogenj stoletnih zamer ženske solidarnosti do matere Cerkve. Preizkušeno. Vedno znova in znova.
In potem en Mark iz Amerike to servira dvorani z 250 ljudmi, od katerih je polovica žensk! Statistično je mogoče predvidevati, da je vsaj tretjini njih pritisk za trenutek nevarno narastel. Si pa upa, tale Schatzman!
Ni bilo samo enkrat
V skoraj dveh desetletjih druženja v zakonskih skupinah smo na Efežane pač kar pogosto naleteli. Vedno se je začelo s trenutkom tišine. Pa ne tiste blagoslovljene, ko se vsak navznoter malo pogovarja z Jezusom. Tiste bolj zemeljsko naelektrene, ki napoveduje nevihto. Ko se žene malo poravnajo na stolu, možje se nehajo smejati, potem pa tista najbolj bojevita izstreli:
Pa kaj še! A nas Cerkev lahko neha imet’ za predpražnike?!
Nadaljnjo debato si lahko predstavljate. Od »poklonov« umazanemu perilu in pomenkovanja z likalnikom do kraljestva ob štedilniku. Gospodje so večinoma raje tiho, v stilu “jaz ne mislim tako, Jezus verjetno tudi ne, ampak kaj bi se prepirali”. Nikoli nismo prišli čisto na skupno točko. Efežani so v slogu »se bova v avtu zmenila« običajno prisedli še na pot domov.
Le kako se bo Mark izvil iz te godlje?
Z anekdoto, ki je bila na las podobna našim. Ko je nekega moža namreč po takem srečanju vprašal, kako je kaj, je ta petkrat ponovil, da je vse ok, fino in fajn, ženi pa je mimogrede tako odpeljalo, da so jo slišali sosedje tri ulice daleč – figo je ok.
Seveda ne gre za Efežane, niti za raztresene nogavice, likanje ali pomivanje posode. Gre za preobremenjenost, za neslišanost, za družinske vzorce in prtljago, ki jo tako ali drugače vlečemo skozi čas.
Mark je predlagal, da vzamemo cel odlomek, ne samo vrstice iz konteksta, podčrtamo vse, kar nalaga ženi, in obkrožimo tisto, kar nalaga možu. Razmerje je presenetljivo, Markov komentar pa čisto na mestu:
»No, kdo je zdaj bolj v vlogi predpražnika?«
Seveda nihče. Bog si ne moža ne žene ni zamislil kot nekoga ali nečesa, po čemer bi kdorkoli hodil.
V bistvu je stvar preprosta:
Pokorščina ne pomeni vedno »poslušaj, kar ti rečem«, ampak »zaupaj, da te ljubim«. Tudi to je ena od mnogih misli, ki odmeva od letošnjega DiŽ-evega srečanja v Čatežu in jo je vredno dajati naprej …
Ko bomo v zakonskih skupinah naslednjič trčili ob pokorne in podrejene žene, bo kakšna nevihta na obzorju morda manj. Ker bo žena zarotniško pomežiknila svojemu možu, on pa se bo samozavestno nasmehnil in predlagal: »Mislim, da potrebujemo svinčnike!«
Foto: Klemen Lajevec (na Dajemo naprej 2025)
