Ne maram obljub in zaobljub. Prevečkrat se zgodi, da pride kaj vmes in sledi razočaranje – moje ali od koga drugega. Vendar pa sem v življenju velikokrat zavedno ali »ne pri sebi« naredila kakšno notranjo zaobljubo. Na primer klasična: »Ne bom taka kot moja mama!«
Veliko takih zaobljub sem naredila v svojih najnežnejših letih in se jih sploh ne spomnim, imajo pa velik vpliv na moje življenje. Nekatere sem podedovala iz zgleda mojih staršev in starih staršev ter okolice.
Kako se kažejo te zaobljube?
V mojih notranjih monologih. To je zame pretežko! To je zame nedosegljivo. Tega nisem vredna. Nimam, nisem dovolj. Nisem kot …
Ne smem tega povedati. Povem lahko le lepe stvari, ostalo bom že sama rešila. Nisem lepa. Imam preveč/premalo … Ne smem komplicirati …
Otroci me ne smejo videti, ko jočem, sem žalostna. Z ničemer ne smem opozarjati nase. Ne smem se vsiljevati … Oh, lahko grem v neskončnost!
Mož razvezovalec
Sem del ženske skupine Ženska na polno, ki se vsak teden dobiva ob Svetem pismu. Pred časom smo zagrizle v 4Mz 30, 4-10, Veljavnost ženskih zaobljub. In me je zadelo! Ko je ženska še v očetovih hiši, njeno zaobljubo lahko razveže oče. Ko pa se ženska poroči, je njen »razvezovalec« mož!
Še enkrat mi je Sveto pismo potrdilo kako pomembna je vloga očeta in moža. In odgovorna!
Kaj bi to pomenilo v praksi?
Kadar mi je kakšen pas spet pretesen, me moj notranji dialog vleče iz slabe v slabšo voljo. Mož pa lahko to ustavi, me potrdi v moji lepoti, ki ni povezana z dodatnimi oblogami. Hodim na solo petje. Iz otroštva nimam dobre samopodobe o svojem glasu. Naj bi bil prešibak, nadležen in »mimo«. Kadar možu zavrtim novo skladbo, ki jo moram predelati, mi njegov odziv pomaga, da dobro opravim ali pa, da že na začetku obupam nad višinami. Kadar obupujem nad tem, kakšna grozna mama sem, je on tisti, ki mi pove, da delam dobro po svojih zmožnostih.
A moj mož je šele svetnik v nastajanju!
Moževe reakcije seveda niso popolne. Včasih moje notranje zaobljube ne razveže. Jo celo potrdi. Moja odgovornost bi bila, da mu to na spoštljiv način povem. A ena mojih notranjih zaobljub je tudi to, da mojih težav, ki so itak samo kompliciranje, ne delim z njim. S tem ustvarjam razdaljo med nama. In se vrtim v krogu. Iz tega pa me lahko reši Očka. Večkrat ga v takih situacijah prosim, da obnovi najino eno, da nama pošlje pečat Svetega Duha, da nama pokaže moč, ki nama jo je podaril pri zakramentu svetega zakona.
Oče in mož sta tista, ki hčerki oziroma ženi govorita resnico o njej
Same se velikokrat vidimo v ogledalu, popačenem s preteklimi izkustvi. Ne vidimo prave podobe. Največja resnica pa je, da smo ljubljene in popolne Božje hčere. Bog nas je ustvaril brez napak, svoje šibkosti bi morale objeti kot Očkovo darilo. Očka je vsako od nas z ljubeznijo načrtoval in oblikoval.
Moj mož je tisti, ki me vedno znova opominja na to resnico in razkriva laži, ki jih govorim sama sebi. To nalogo ima tudi pri najini hčerki.
Moja odgovornost je, da začnem poslušati svoje notranje monologe. In da jih možu v varnem prostoru čimbolj konkretno in spoštljivo zaupam. Nato z naklonjenim srcem poslušam ter sprejmem njegov odziv. V ponižnosti.
Tudi tukaj velja: vaja dela mojstra!
Mož se mora zavedati, da mu s svojo ranljivostjo v roke dajemo krhko srce. Tega nikdar in nikakor ne sme zlorabiti! Navodila za uporabo bo preučeval, dokler bo živ. Naj ga Bog v tej pomembni nalogi vodi!
Foto: Canva
