Na enem izmed zadnjih srečanj zakonske skupine smo zagrizli v slavni del Pisma Efežanom, ob katerem današnji ženski zavre kri v žilah. Da, to je “Žene naj bodo podrejene svojim možem”!
Naj vam opišem mojo evolucijo podrejenosti …
Ob sklenitvi zakramenta svetega zakona sem še vsa v metuljčkih jemala ta odstavek zelo plastično in dobesedno. In ob navalih hormonov to niti ni bilo preveč težko. Sprejela sem, da mož odloča o stvareh, tudi o večjih nakupih, nisem želela biti “tečna”, večkrat sem tiho potrpela kot prava pokorna žena. Ampak ob tem nisem bila srečna. In najbrž tudi mož ni bil. Moje nezadovoljstvo pa so na žalost najbolj občutili otroci.
Nato pa upor!
Druga faza moje podrejenosti je bila malo uporniška in iskanje svojega prav. Temu primeren je bil tudi najin odnos. Pravo brušenje. “Železo se brusi z železom, človek brusi svojega bližnjega” (Prg 27, 17). Iskanje svojega glasu in mojih resničnih potreb, želja, je bilo izredno težko zame in za mojo okolico.
Dobri Očka me na srečo ni pustil v tem stanju. Pošiljal mi je spodbude preko zakonske skupine, duhovnih seminarjev, Svetega pisma, pesmi, youtube posnetkov, knjig. Samo sebe sem spoznavala preko svojih najbljižjih (moža, otrok), prijateljev in tistih, ki so me prizadeli. Z Božjo pomočjo sem celila svoje rane in prenavljala svoje mišljenje in delovanje.
V vsaki ženski je težnja po nadzoru
Sedaj sem v fazi, ko podrejenost dojemam in poskušam živeti na povsem nov način. Baje je v vsaki ženski težnja po nadzoru. Kar je pogojeno tudi evolucijsko. Novorojenčki potrebujejo mamino kompletno pozornost in od nje zahtevajo nadzor nad njegovimi potrebami, da lahko sploh preživijo. Pride pa čas, ko moramo otroka spustiti, da lahko hodi po poti, ki mu jo je namenil Bog. Seveda postopoma. Težava se pojavi, ko tega ne naredimo. Še več! Svojo domeno nadzora razširimo na moža, prijatelje, sodelavce, župnijo … Ker vemo, kaj je najboljše za vse okoli nas. Ne znamo spuščati, prepuščati in zaupati Bogu, da On vse vodi.
Poslušala sem predavanje Dereka Princa, krščanskega misionarja, ki je to povezal s čarovništvom. Vem, kontroverzna izjava. Včasih pa je na mestu. Preko naših ran lahko deluje hudič. Z nadzorom uveljavljamo svojo moč in oblast, ki pa pripada le Njemu. Drugega ne dojemamo kot sebi enakega, ampak se postavimo nad njega. Kolikokrat sem tej hudičevi ponudbi že podlegla?!
Torej, kako danes živim svojo podrejenost?
Tako, da dovolim, da Bog vodi življenje mojega moža. Molim za njega, če se mi kaj ne zdi prav, povem, čimbolj jasno in glasno, predvsem pa se urim v tem, da ga spodbujam, potrjujem v njegovih talentih in mu izkazujem spoštovanje. Ali mi uspeva, vprašajte njega! 🙂
V vseh mojih obdobjih podrejenosti pa sem bila v danem trenutku prepričana, da ravnam in razmišljam prav. Kdo ve, če je moje trenutno dojemanje podrejenosti ‘pravilno’ in koliko časa bo trajalo? Dokler mi Bog ne bo ozdravil še kakšne rane in razsvetlil mojega srca in razuma.
Foto: 1. Matjaž Maležič, 2. Canva
