1 Mojzes 2,18–24 in 1 Korinčanom 13. Tipična svetopisemska odlomka o ljubezni, ki si ju mnogi mladoporočenci izberejo za poročni berili. Tudi midva. Mlada, neizkušena v ljubezni sva v Božji besedi iskala navodila za zakon.
Za naju poroka ni samo papir.
Je največji blagoslov najine ljubezni. Je znamenje Božje ljubezni. Jezus pravi farizejem (Matej 19,4–6), naj človek ne ločuje tega, kar je Bog združil. Spoznanji, da naju je Bog izbral, Žiga meni za moža in mene Žigu za ženo, ter da se je v zakramentu svetega zakona pridružil najini dvojini, sta trdna skala, na kateri gradiva najin odnos.
Ob dobrem zgledu najinih staršev, spodbudi zakonske skupine in navdihom na DiŽ-evih seminarjih spoznavava Božji načrt za zakonce. V skupni molitvi, med sveto mašo, v živahni družinski molitvi, v tihoti svojega srca pa Božjo besedo sprejemava in premišljujeva.
Zaupava, da bližje, ko bova Bogu, bližje bova drug drugemu.
Napisano je tako lepo in enostavno. Ampak v praksi!
V praksi mi je pogosto težko. Težko sem potrpežljiva, pogosto iščem svoje, hitro se razdražim, ponašam se in včasih tudi hudo mislim. Potem se spomnim, da bo najbolje, da pokličem Jezusa na pomoč. Ne molim po obrazcih, ampak se z Jezusom pogovarjam, saj je moj prijatelj.
Sprašujem ga, kaj je mislil!? V mladosti sem si tako želela, da bi nekoč imela moža in otroke. Ga in jih imam, a je včasih tako naporno.
V srcu slišim Jezusa, ki mi odgovarja, da sva z možem drug drugemu Božji dar. Ja, ja, si mislim. Pa bo ta Božji dar kaj bolj pogosto pospravljal umazano posodo, ali posesal, ali gledal na uro, ali mi napisal lepo sporočilo, ali me zmasiral, ali ne smrčal, ali zaprl Twitter, ali me poslušal in slišal, ali mi povedal, kako se počuti (ker mu ne berem misli; figo, pa eno meso!) …?
Jezus me potrpežljivo posluša in me spodbudi, naj na moža pogledam skozi očala hvaležnosti. Moja slaba volja se takrat že razkadi in upoštevam Jezusov nasvet. Ker, če sem iskrena, sem res neizmerno hvaležna za svojega moža. Hvaležna sem, da me ima rad tako, kot sem. Da sem zanj najlepša ženska na svetu. Da je dober ati najinim hčerkam. Da skrbi za naše finance. In za avtomobila. Da je mojster za vse. Pa še dobro kuha. In speče potico. Da je moje zatočišče, ko sem zaskrbljena, utrujena, žalostna. Da me upošteva. Da pokončno živi krščanske vrednote. Spet slišim Jezusov glas, da je prav ta mož darilo zame in znamenje Njegove ljubezni. Strinjam se, najboljšega moža mi je podaril.
Potem so me polne misli zahval
Ker moj mož ni samo čudovit soprog, ampak tudi ljubimec. Jezusu razložim, da upam, da ne zameri, ampak da sem izjemno hvaležna, da nisem redovnica. Ker biti eno telo z možem je fantastično. Seveda, tudi v prenesenem pomenu. Ampak meni predvsem v dobesednem. In to pogosto.
Tukaj se definitivno in brez ugovorov strinjam z Božjim načrtom za zakon. V intimnosti z možem, kjer se prepletata užitek in medsebojna povezanost, sva najbolj eno. Ljubim ljubljenje s svojim možem. V teh trenutkih prekipevam od sreče in hvaležnosti. Čutim se najbližje možu in on meni. Sva eno.
In čutim, da me prav hvaležnost za moža hkrati tudi zbližuje z Bogom.
Ko zvečer Jezusu pripovedujem o svojem dnevu, me prešine spoznanje. Najin zakon je tako lep in izpolnjujoč, ker slediva Njegovemu načrtu. Ker nama je Božja beseda kompas v vsakodnevnih preizkušnjah. Ker se ne zanašava na svoje moči, ampak se pustiva nositi v Božjem naročju. In tako zaspim v objemu svojih dveh najljubših moških – v objemu moža in Jezusa. Mi trije smo res najboljši par!
P. S. Možu sem prebrala članek. Včasih se mu zdi, da mu je Bog dal mene za pokoro. Ampak samo včasih.
Foto: Canva
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
