Kaj je pravzaprav žena delala ves dan?

, , ,

Nekega dne je mož prišel iz službe domov in našel hišo popolnoma razmetano. Njuni trije otroci so bili še vedno v pižamah, skupaj z mačko so jedli prigrizke iz hladilnika, televizija pa je na ves glas predvajala risanke. Kuhinjsko korito je bilo polno umazane posode, ostanki zajtrka pa raztreseni po mizi in po tleh. Povsod so bile razmetane igrače in oblačila.

Moža je stisnilo, da se je njegovi ženi nekaj hudega zgodilo. Stekel je po stopnicah do spalnice in spotoma preskakoval oblačila, blazine in igrače. Ko je povsem brez sape pridivjal v spalnico, je našel ženo v postelji, še vedno v pižami, kako mirno bere knjigo. Žena je dvignila pogled in ga s prijaznim glasom in smehljajem na obrazu vprašala, kako je bilo v službi.

Presenečeni in povsem zmedeni mož jo je vprašal: »Kaj se je danes tu zgodilo?« Žena se je še enkrat nasmehnila in odgovorila:

»A veš, dragi, ko me vsak dan, ko se vrneš iz službe, vprašaš, kaj sem pravzaprav delala ves dan?« »Ja«, odgovori mož začudeno. »No, danes pa nisem naredila nič od tega!«

»No, danes pa nisem naredila nič od tega!« (Foto: Canva)

Pa da ne boste mislili, da se je to zgodilo pri nama

Ravno nasprotno! Moja žena je po rojstvu drugega otroka ostala doma in skrbela za »vse živo«. Nikoli je nisem spraševal, kaj je počela, nikoli nisem nergal, če se mi je zdelo, da kaj ni narejeno. Globoko sem cenil, da je zaradi otrok in mene (ker sem bil bolan) ostala doma. Dovolj mi je bilo, da je bilo kosilo skuhano in da so bile srajce zlikane. Verjetno je nisem dovolj pohvalil za vse, kar je naredila. Za vse, za kar se je žrtvovala.

Potem je prišel čas, ko sem se upokojil, žena pa je spet šla v službo. Najini vlogi sta se zamenjali. Mislil sem si, da to pač ne bo poseben problem. Končno sem bil med epidemijo covida tudi nekaj časa brez žene. Niti približno pa si nisem predstavljal, da bo zame to vseeno drugače! Ne vem, ali sem samo jaz tako štorast, nespreten in počasen, vidim pa, da so vsa domača opravila šla moji ženi precej bolje od rok. Pojma nimam, kako ji je to uspevalo, ampak to mora biti gotovo nekaj v zvezi z geni, s samo žensko naravo.

»Hotel mama« se je spet spremenil v »fotrovo vojaško menzo«

Saj se trudim, ampak sinovi zares pogrešajo mamino kuhinjo. V nekaterih gostilnah hvalijo svojo hrano, da je tako dobra kot doma. Ampak moji trije fantje pravijo, da je opisovanje hrane »kot doma« z mojimi kulinaričnimi podvigi dobilo nov pomen, namreč »presoljeno in zažgano«! To sem si tako vzel k srcu, da sem začel manj soliti. Sedaj solim premalo, veliko premalo – da se mi že ob pogledu na solno lučko začnejo cediti sline. K sreči se jedi da dosoliti. Običajno se pri kosilu na mizi pojavi cel arzenal najrazličnejših začimb in soli, s katerimi sinovi popravljajo moje dosežke.

Pa tudi pred jedjo se sedaj precej bolj pobožno križajo in molijo, ker »ziher je ziher – dons je fotr kuhal«.

Kaj, če sem samo jaz tak štor? Mogoče pa drugim možem gospodinjska opravila brez težav uspevajo. (Foto: Canva)

A sem po zadnjih standardih sploh normalen dedec?!

Po drugi strani pa me gloda še nekaj; kaj, če sem samo jaz tak štor? Mogoče pa drugim možem gospodinjska opravila brez težav uspevajo. Končno smo v 21. stoletju, evolucija je šla naprej, civilizacija je napredovala, jaz pa sem se zataknil v puberteti prejšnjega stoletja! A sem po zadnjih standardih sploh normalen dedec?!

Po nasvete na internet sploh ne upam; tam so tako ali tako vsi moški super sposobni: likajo, perejo, kuhajo, pospravljajo, razvajajo svoje žene, ni da ni, vse obvladajo v nulo! Jaz pa kot polpismen neandertalec, ki mu gre vse narobe. Tolažim se, da mi pravzaprav ni prav nič hudega, da brez zveze jamram, in gre mogoče le prehodno krizno obdobje, ker sem se pač upokojil. Slutim pa, da me Bog gleda in se muza:

»Kaj si ti smešen, s čim se obremenjuješ. Ko bi se ti videl, kot te vidim jaz …!«


Foto: Canva

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.