Svoje življenje daješ zame in mi pri tem ničesar ne očitaš

,

Grob, napolnjen z mrakom in grobim molkom, je moje bivališče. Zaznavam napor pljuč, ki me komaj še oskrbujejo s kisikom. Srce bije vedno počasneje in redkeje … Celice mojega telesa odmirajo zaradi pomanjkanje vode.

Nemoč se zažira v moje telo …

S poslednjimi močmi obrnem glavo, da bi s pogledom še enkrat zaobjela s turobnostjo napolnjen prostor. Takrat ga zagledam. Njega, povitega v povoje. Na kamniti podlagi, mrzli in trdi, počiva njegovo telo. Kdaj so te položili v moj grob, Gospod? Nisem vredna, da ležim ob tebi …

Zdi se, da kamen, neživ in trd, nežno nosi Njega, njegovo izmučeno telo. Nima rok, da bi zmehčal njegovo vzglavje, a je počaščen, da ga sme podpirati. Je mar kamen bolj človeški od tistih, ki so v času tvojega življenja prežali nate, Gospod? Je bolj iskren od izdajalskega poljuba? Je manj kamnit od src tistih, ki so/smo te prestrašeni zatajili in zbežali?

Kamen nima rok, mi pa jih imamo.

Roke, ki so grabile kamne in vihtele bič, ki je v tvoje telo vtisnil množico ran. Roke, ki so spletle trnjevo krono in ti jo nataknile na glavo. Roke, ki niso prišle na pomoč, ko si se žejen in omotičen zaradi izgube krvi opotekal pod težo križa med škodoželjno množico. Roke, ki ti niso ponudile vode ali obrisale potu s tvojega iznakaženega in oteklega obraza.


Le bolečina je bila tvoja stalna spremljevalka.

Križ, ki si ga s poslednjimi močmi nosil, je pritiskal na brazgotine na hrbtu, da so se odprle in spet zakrvavele. Pritiskal je na trnjevo krono, ki se je še bolj zajedla v tvoje čelo in glavo. Kaplje krvi so se pričele mešati s potom tvojega izmučenega telesa.

Roke, ki so ti slekle plašč in zanj žrebale. Roke, ki so ti vzele prostost. Roke, ki so vihtele kladivo in z njim udarjale po žeblju, ta pa je trgal mišice, kite, živce in kosti tvojih rok in nog.

Kako si lahko to zdržal in prenesel brez vpitja? Le ječanje je prihajalo iz tvojih ust … Roke, ki so dvignile križ, na katerega si bil pritrjen samo s tremi žeblji …

Kaj si čutil ob vsem tem, moj Gospod?

Bolečino, omotico, slabost, …

Kljub vsemu, kar si doživljal, nisi pozabil na ljudi okoli sebe: na razbojnika, ki je bil križan ob tebi, na mater in Janeza pod križem, celo na vse tiste, ki so/smo povzročili vse tvoje trpljenje. Zanje si prosil Očeta, naj jim/nam ne prišteva tega greha.

Trpeč, a še vedno sočuten. Sočuten … do poslednjega utripa srca, do poslednjega vdiha. Vsak vdih je zate napor. Celice že odmirajo zaradi pomanjkanje vode. Srce se trudi pognati boren preostanek krvi po tvojem telesu.


Minute in ure trpljenja. Umirajoč na križu. Se čutiš samega in zapuščenega? Le nekaj najbolj zvestih je s teboj, pod križem. Kje so/smo vsi tisti, ki si jih nahranil, se jih dotikal, jih ozdravljal?

Hrepeniš po materinem objemu? Si želiš, da se tvoje trpljenje in muke čim prej končajo? Ti veš, da tvoj smrtni skok ne bo skok v prazno, ampak da te bodo v njem ujele Očetove roke, ki so tako drugačne od naših/mojih rok.

Zrem tvoje izmučeno telo, razpeto na križu.

Tvoje roke in dlani, ki jih ne čutiš več, a bi z njimi želel objeti vse in vsakogar, ujamejo moj pogled. In me je sram. Za vse, kar bi lahko storila dobrega, če bi se premaknila iz cone udobja.

In se kesam, ker ti nisi okleval stopiti na moje mesto. Trpiš zame in namesto mene.

Svoje življenje daješ zame in mi pri tem ničesar ne očitaš. Upaš le, da bom zmogla zajeti in živeti iz tega, kar mi podarjaš …


Počivaj, moj Gospod, počivaj.

Zaslužiš si počitek. Tvoja daritev je končana. Izpil si kelih trpljenja, izpolnil si Očetovo voljo. Počivaj, moj Gospod, počivaj.

Tvoje izmučeno telo, polno ran in podplutb, potrebuje počitek. Kamen, trd in mrzel, te nežno podpira. Počivaj, moj Gospod, počivaj.

Zdaj, ko si ob meni, v mojem grobu, mrak in molk nista več tako neznosna.

Nisem sama. Tvoja bližina me pomirja.

O, ko bi se te le mogla dotakniti, moj Gospod … Želim se dotakniti povojev, v katere si odet. Želim se dotakniti tvoje dlani. Dlani, s katero si se dotikal ranjenih, bolnih, hromih, slepih, gluhih, gobavih in grešnih ljudi.

Toda moja roka je kot ohromljena. Ne morem je iztegniti, niti prsti me ne ubogajo več.

Pa se ti dotakni mene, te prosim. Hrepenim po tvojem dotiku, Gospod. Po dotiku, ki rešuje …

Irena


Foto: Canva

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja