Ko telo reče »dovolj«
»Saj to ni mogoče. Ti ljudje padajo v nezavest!« sem osupla zašepetala možu, medtem ko so se mi v očeh nabirale solze. Vse življenje poslušamo o binkoštih, o Svetem Duhu, ki spreminja srca, a ko si prvič priča njegovemu delovanju v živo, razum preprosto odpove.
Še nekaj ur pred tem sem bila povsem na tleh. Moje telo, izmučeno od dveh avtoimunih bolezni, mi preprosto ni več hotelo prisluhniti. Vrtoglavica, okorelost, neznosne bolečine v sklepih in mišicah ter nespečnost so me znova prisilile v bolniški stalež. Bila sem povsem obupana. Takoj po službi sem šla k zdravnici po intravenozna protibolečinska zdravila, a ker to ni bilo mogoče, me je mož odpeljal vsaj na masažo. Imela sem le en cilj: zdržati toliko, da bi lahko šla k sveti maši.
Nenavaden nasmeh v polni cerkvi
Bil je velikonočni čas in v naši župniji je potekalo spovedovanje. Cerkev je bila polna, ob oltarju štirje duhovniki. Ko sva z možem stopila mimo zakristije, sta mi v oči padla dva neznana starejša moška z dolgimi sivimi lasmi v čopu. Eden izmed njiju se mi je toplo nasmehnil. V cerkvi, kjer so obrazi prevečkrat resni in zaskrbljeni, me je ta nasmeh v trenutku pomiril in sprostil.
Med mašo se je v meni začelo dogajati nekaj nenavadnega. Kljub utrujenosti in bolečinam sem bila popolnoma osredotočena na prijeten glas duhovnika, ki je pridigal. V njegovem ritmu in gibih je bilo nekaj globoko umirjenega, a hkrati skrivnostnega. Že ko sem prejela sveto obhajilo, me je spreletelo nekaj nenavadnega. »Ta duhovnik je drugačen,« sem šepnila možu.
»Čas je, da grem delat«
Po maši je duhovnik napovedal molitev nad posamezniki. Povabil nas je, naj se preprosto odpremo Svetemu Duhu. »Jaz nisem nič posebnega,« je dodal, »Sveti Duh je tisti, ki deluje.« Takrat je tisti sivi gospod z nasmehom stopil mimo mene proti oltarju in rekel, da gre delat …
Nisem vedela, kaj misli. Z možem sva ostala v klopi in prepevala slavilne pesmi. Ko pa sem čez čas vstala in pogledala naprej, sem obstala. Ljudje so pod duhovnikovimi rokami zapirali oči in padali – tisti prijazni gospod pa jih je zadaj nežno prestrezal. Nekateri so na tleh jokali, drugi so imeli na obrazih nebeški mir. Moški poleg mene mi je pojasnil, da gre za p. Iva Pavića, duhovnika, po katerem se dogajajo čudežna ozdravljenja.
Dotik, ki utiša dvome
V tistem trenutku so moji dvomi izginili. Rekla sem si: Če je možnost, da pomaga tudi meni, bom počakala. V misli mi je šinil svetopisemski stavek: »Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo.« Prvič sem bila priča takim čudežem.
Ko sem stopila pred duhovnika, se je moja glava v trenutku izpraznila vseh misli, skrbi in bolečin. Ostala sem le jaz – ljubljena od Boga. Ko je položil roke name, me je preplavil mir, kakršnega nisem občutila še nikoli v življenju. Telo je postalo lahkotno, misli pa blažene. Moja racionalna narava, ki mi je ves čas šepetala: »Saj to ne more biti res,« je morala utihniti pred očitno milostjo.
Žive binkošti v našem vsakdanu
Sveti Duh deluje. Celo v meni, grešnici, ki sem ves čas dvomila. To veselje in hvaležnost sem nesla domov v družino in si želim, da bi ju znali in zmogli živeti vsakodnevno. Binkoštni praznik ni le spomin na dogodek izpred dva tisoč let. Je živo zagotovilo, da je Bog z nami tukaj in zdaj – v naših boleznih, naših dvomih in našem vsakdanu. Le odpreti se mu moramo.
Foto: Envato
