Zdelo se mi je, da je starejši sin en tak »underdog« – zapostavljen, premalo cenjen kljub vsemu trudu. Bil sem na njegovi strani.
Starejši sin in naša tiha bolečina
V tej priliki sem se dolgo časa bolj videl v starejšem sinu. Morda zato, ker sem starejši brat. In ker mi je včasih šlo na živce, da so stvari »nefer«. Zdelo se mi je, da je starejši sin en tak na nek način simpatičen lik – »underdog« – ubog, zapostavljen, premalo cenjen kljub vsemu trudu. Bil sem na njegovi strani. Letos pa sem se odločil to priliko prebrati bolj natančno. In v njem sem zagledal sebe.
Ko starejši sin v prispodobi nagovori očeta, uporabi besedo, ki v grščini ne dopušča dvoumnosti: δουλεύω σοι – »sem ti suženj«. Ne otrok. Ne sin. Suženj. To je njegova lastna beseda za sebe v očetovi hiši. Dela, služi, se žrtvuje, a v sebi nosi tisto, čemur bi rekel hlapčevska logika: ne upa si niti prositi za enega kozlička, da bi se poveselil s prijatelji. Je poln zamerljivosti, občutka krivice, poln tistega neizrečenega »koliko sem naredil in nihče mi ni ničesar dal«. Najtišja resnica tega lika je, da ni odšel v daljno deželo, ostal je doma, a je bil enako izgubljen.
Je poln zamerljivosti, občutka krivice, poln tistega neizrečenega »koliko sem naredil in nihče mi ni ničesar dal«.
Prepoznal sem se. In nisem edini. Ko sem v Mengšu delil to opažanje, sem videl, da ta vzorec sega globlje od posameznika – v rodovine, v generacije, v tisto neizgovorjeno, kar se prenaša naprej, ne da bi se tega zavedali. Morda je bil tudi oče kdaj suženj v svoji hiši in ni vedel, kako sinu povedati, da je svoboden. V naši narodni duši je ta strah pred nevrednostjo globoko zasidran. Dokazujemo se, ker nihče ni nikoli povsem jasno povedal: »Vse, kar je moje, je tvoje.« Prav zato je ta evangelij tako osvobodilen.
Štiri srečanja, ki so pustila sled
Po srečanju regijskih voditeljskih parov začetek leta v Mengšu smo se štirikrat srečali še po Zoomu – ob knjigi Henrija Nouwena Vrnitev izgubljenega sina, ki razčlenjuje to prispodobo ob znameniti Rembrandtovi sliki. Nouwen opazi na sliki nekaj presenetljivega: očetovi roki sta neenaki. Ena je trdna, moška – drži. Druga je nežna, materinska – objema. V tej asimetriji vidi, da brezpogojna ljubezen ni niti samo nežnost niti samo moč – je oboje hkrati. Takšen oče in takšen voditelj zmore objeti oba: tistega, ki se je vrnil iz daljnih krajev, in tistega, ki je bil ves čas doma in se kljub temu ni nikoli počutil sprejetega.
Šele takrat sem videl, kako globoko je hlapčevska logika zasidrana v nas. Tudi pri tistih, ki že dolgo hodijo po duhovni poti.
Ta uvid nas je ob vsakem srečanju peljal globlje. In šele tam – v teh pogovorih, v ranljivosti, ki si jo upamo med sabo – sem resnično videl, kako globoko je hlapčevska logika zasidrana v nas. Tudi pri tistih, ki že dolgo hodijo po duhovni poti. Tudi pri voditeljskih parih, ki so drugim dali toliko. Tudi pri meni. Ta spoznanja so mi intuicijo o sinovstvu poglobila na način, ki je pustil sled in me prepričal, da je to tema, ki je ne smemo le bežno omeniti, ampak jo moramo skupaj resnično prehoditi.
Kar nam je povedala anketa
Konec lanskega leta smo med člani zakonskih skupin izvedli obsežno anketo. Odgovorilo je 384 ljudi. Dobili smo dober, iskren vpogled v to, kar živimo. Podatki so nas na eni strani navdali z veliko hvaležnostjo, na drugi pa z resnim razmislekom.
Hvaležnost je na mestu: vse ocene vpliva DiŽ-a na zakon, vero in skupnost so konsistentno visoke. Pari opisujejo prostor, kjer niso sami v svojih izzivih, kjer so sprejeti in razumljeni – »Nisva sama ali edina,« piše eden. »Zakonci v skupini so postali najboljši prijatelji,« piše drugi. Ta pristnost in naša kultura »neidealnosti« delujeta. To je naše najpomembnejše bogastvo.
Toda pod tem je tihi signal, ki me ni izpustil: 37 % anketiranih je med svojimi največjimi izzivi navedlo utrujenost in izgorelost, 36 % pa notranje rane in pretekle izkušnje. Eden od odgovorov para, ki je bil 15 let v skupini in se je moral umakniti, pove neposredno: »Imela sva občutek, da smo se izpeli, da nimamo prave iskrice v sebi«. Ko sem to prebral, se mi je porodilo vprašanje, ki ni najprej organizacijsko, ampak teološko:
Ali se v naših skupinah srečujemo iz svobode sinov in hčera ali iz tihe dolžnosti hlapcev?
Kajti hlapci se sčasoma izpraznijo. Sinovi pa se napajajo pri viru, ki ne usahne. In razlika med njima ni v tem, koliko delajo, ampak v tem, od kod delajo.
To bo leto sinovstva. Zakaj?
Voditelj, ki ne čuti sinovske identitete, dela za Boga – ne dela pa z Bogom. Se iztroši, izgori, sčasoma postane tisti par iz ankete, ki se je po 15 letih moral umakniti brez iskrice.
Jezus pravi: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Janez 10,10). To obilje ni nagrada za zvestobo – je dar, ki nam je dan prej, preden smo kar koli naredili. Toda mi ga pogosto ne sprejmemo. Raje služimo. Raje dokazujemo. Raje skrbimo, da bo vse v redu, ker nekje globoko verjamemo, da nas Oče ljubi, kadar smo dovolj pridni.
Voditelj, ki ne čuti sinovske identitete, dela za Boga – ne dela pa z Bogom. Se iztroši, izgori, sčasoma postane tisti par iz ankete, ki se je po 15 letih moral umakniti brez iskrice. Pavel je vedel, zakaj piše Galačanom: »Niste več sužnji, ampak sinovi. In ker ste sinovi, vam je Bog poslal Duha svojega Sina v srca« (Galačanom 4,6-7). Sinovska identiteta ni sentimentalna – je ontološka. Spremeni vir, iz katerega živiš. Šele od tam, iz te zasidranosti, se da zares dajati naprej, ne da bi se izpraznil.
Ob vsem tem sem v Mengšu naznanil, da bo leto 2026 pri Družini in Življenju leto sinovstva. Vse štiri številke revije DiŽ bodo posvečene tej temi – vsaka bo osvetlila enega od likov v prispodobi. Na regijskih srečanjih čez leto bo sinovstvo naša skupna rdeča nit. In jeseni, na Dajemo naprej, bo ta odlomek naš osrednji programski temelj. Vzporedno smo v januarju začeli strateško načrtovanje vizije DiŽ-a za prihodnja tri leta. Anketa nam je pokazala jasno smer, vidimo, kaj je potrebno, in gremo v pravo smer.
Upanje na pomlad
Globoko verjamem, da ima leto sinovstva potencial daleč onkraj naših skupin. Tam zunaj je ogromno ljudi, ki živijo v prepričanju, da jih Oče čaka šele, ko bodo dovolj dobri, dovolj popravljeni, dovolj vredni vrnitve. Ko bodo pri nas srečali nekoga, ki je to sprejetost dejansko okusil, iz nje živi in ne samo o njej govori, bo to postalo privlačno na tisti globoki ravni, ki je ne moremo ponarejati in je ne moremo nadomestiti z nobenim programom. Tako kot je oče v prispodobi stekel naproti – ne, ker je sin prišel popoln, ampak ker je prišel, ga bo ta ljubezen, ko jo bo videl v nas, klicala k sebi.
Zato si za to leto ne želim le boljših skupin in globljih srečanj. Želim si, da bi nam bilo dano sinovstvo na novo doživeti. Da bi se nas to dotaknilo v globini, od koder se da zares živeti in dajati. Verjamem, da bomo s tem imeli vpliv na pristno pomlad v naših zakonih, skupnostih in v naši domovini.
Oče teče naproti. Naša naloga je samo: ostati dovolj blizu, da to vidimo, in biti dovolj pogumni, da se pustimo objeti.
Ko bodo pri nas srečali nekoga, ki je to sprejetost dejansko okusil, iz nje živi in ne samo o njej govori, bo to postalo zares privlačno!
Foto: Matjaž Maležič, Wikimedia (Rembrandt)
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
