Zakon je čudovita stvar. Ko se poročiva, sanjariva o skupni prihodnosti, ko sva vzhičena nad rojstvom otrok, ko napredujeva v službi in se veseliva uspehov drug drugega, o ja. Ampak tam nekje čez zadnja vrata se v zakon slej ko prej priplazi tudi rutina, razočaranja drug nad drugim, prepiri, stare rane, ki se ne zacelijo, in prastari vzorci, ki jih vlečeva še iz primarne družine.

Pristala sem na tleh. Dobesedno. Kriv je bil tisti presneti ptič, ki je zašumel v grmovju in splašil mojega konja, da je začel brezglavo galopirati in ritati hkrati, kot bi mu na hrbet skočil najmanj lev.

O izkušnji okužbe s korona virusom in o neizmerni dobroti prijatejev. Kaj pomeni biti soudeležen v potrebah svetih? (Rim 12,13)