Sozakonec ali otroci: Kdo je na prvem mestu?

“Kako gre vam in vašemu možu?” me je proti koncu srečanja vprašal moj novi mentor. Zadnjo uro sva se pogovarjala o različnih vidikih moje zgodbe: o selitvah z ene na drugo stran države, o stresu, hudi tesnobi in starševski vzgoji dveh zahtevnih hčera. Premolknila sem, da bi razmislila o svojem odnosu s svojim možem.

“Mislim, da v redu?”

V resnici o stanju svojega zakona nisem veliko razmišljala. Nisem ga občutila, kot da gre za krizo, zato je bila večina mentalne energije usmerjena na bolj stresne, aktualne vidike najinega trenutnega življenjskega obdobja.

Moj odgovor je deloval kot opozorilo. Razložila sem nekaj, o čemer sva se z možem že večkrat pogovarjala: najin privzeti način medsebojnega odnosa je tak, da se skušava čimbolj izogibati nesoglasjem. To pa obenem lahko pomeni nizko stopnjo povezanosti.

Cimra in so-starša

Pogosto zdrsneva v položaj, ko delujeva bolj kot “cimra”, ki si delita prostor, bolj kot sodelavca, ki si prizadevata doseči skupne cilje in imata skupne odgovornosti, ter kot so-starša, ki vzgajata otroke. Te stvari gotovo niso slabe – nikakor se nama ne zdi samoumevno, da sva, vsaj zaenkrat, te stvari razmeroma brez težav obvladovala.

Vendar pa je tisto, pri čemer ni šlo brez težav, bilo dajanje prednosti drugim vidikom najinega odnosa kot moža in žene: fizični, čustveni in duhovni intimnosti.

Če ste v vlogi očeta ali matere, veste o čem govorim. Kdo je na prvem mestu, sozakonec ali otroci?

Komu podarjate svojo energijo – zakoncu ali otrokom?

Za intimnost sta potrebna čas in energija – to pa sta prav tisti stvari, za kateri se nama vedno zdi, da jima posvečava premalo pozornosti, še zlasti odkar imava otroke. Zagotovo obstajajo obdobja in okoliščine, ki jemljejo čas in energijo (bolezen, žalovanje, selitev, svetovne pandemije itn.) ter zaradi katerih je zakonsko zvezo težko postaviti kot najvišjo prioriteto.

A čeprav pri nekaterih vprašanjih ni mogoče preprečiti, da jih ne bi občutili kot vseobsegajoča, mi je moj mentor pomagal ponovno vzpostaviti tole perspektivo:

Zakonska zveza potrebuje in si zasluži moj najbolj kakovosten čas in energijo, … preden najin zakon postane kriza.

Za zakonsko zvezo je dobro, če posrka mentalno energijo

Pri meni se je uveljavila navada, da sem ogromno mentalne energije porabljala in se izpostavljala tesnobi za to, da sem se ukvarjala s svojo vlogo kot matere – ob hlastnem prebiranju neštetih knjig, podkastov in blogov. Vendar pa sem se le malo časa ukvarjala s preverjanjem svoje vloge, ki jo imam kot žena. Celo v pogovorih s prijatelji sem pogosto govorila o starševstvu, le redko pa o zakonu.

Zakaj je starševstvu po naravi namenjenega toliko več mentalnega prostora kot zakonski zvezi?

Kot je dejala ena od prijateljic, je starševstvo novejša izkušnja in težave se neprestano spreminjajo. Zato preberem tako veliko knjig o starševstvu, ker potrebujem odgovore, nasvete, drugo perspektivo in spodbude. Bojim se, da bi naredila kaj narobe, zato dejavno iščem informacije.

So zakonske zveze stabilnejše?

V primerjavi s starševstvom se nam morda zdi, da so naše zakonske zveze stabilnejše in manj podvržene vsakodnevnim spremembam in izzivom. In morda imamo v nekaterih obdobjih občutek, da imamo zelo malo mentalnega prostora, ki ni namenjen vsakodnevnemu reševanju težav z otroki. To je še en razlog več, da bi se morali potruditi dejavno iskati informacije, vidike in spodbude tudi za zakonsko zvezo.

Vsakodnevno premišljevanje o tem, kako ljubiti svojega zakonca, nova navada/dejavnost v našem dnevnem ritmu, skupina prijateljev, s katerimi se lahko posvetujemo o zakonski zvezi – vse to so lahko načini, ki nam bodo pomagali pri tem, da se bo naš zakon z mentalnega vidika še vedno nahajal na prvem mestu.

Za zakonsko zvezo je dobro, če posrka fizično energijo

Splošno priznana resnica je, da si starši majhnih otrok prav gotovo želijo dobiti priložnost za kakšen popoldanski dremež.

Preden sem postala mama, si nikoli nisem predstavljala, da bo “vprašaj za dovoljenje, preden na nekoga skočiš” eno od najbolj potrebnih pravil v naši družini. Po dnevu, ki ga preživim kot “človeška telovadnica”, včasih že ob času večerje preprosto ne prenesem misli, da bi se me kdo še enkrat dotaknil. Ali pa sem po celodnevnem ponavljanju enih in istih scenarijev preprosto utrujena od zvena svojega lastnega glasu. Po dolgem delovnem dnevu si želim le sedeti na kavču in igrati Sudoku.

Vendar pa ko mi ne preostane več nobene moči za nasmeh, poljub ali objem, s katerim bi pozdravila svojega moža, ali moči za oblikovanje vprašanj glede tega, kako je preživel dan, mož pri tem vsekakor potegne krajši konec.

Obstajajo praktični načini za obnovitev mojih telesnih sposobnosti – tako, da moža prosim, naj za nekaj časa prevzame “telovadbo”, ko med kuhanjem večerje poslušam zvočno knjigo, skupaj s spremembo običajnih postopkov pred spanjem. Vendar pa se moram konec koncev zavedati, da si moj mož zasluži več kot le ostanke fizične energije, ki so mi tisti dan še ostali.

Odločiti se moram, da bo moja prednostna naloga to, da si bom energijo “rezervirala” zanj

Če se že na začetku dneva odločim, na kakšen način bi mu lahko ustregla – z njegovo najljubšo družabno igro, da počistim kuhinjo ali z zgodnjim odhodom v spalnico (pomežik, pomežik) -, je to sporočilo zame, kako bom tisti dan porabila svoj čas in energijo.

Seveda včasih stvari ne gredo čisto tako, kot je bilo načrtovano. Toda njegovo zavedanje, da sem upala, da ga bom blagoslavljala in poskrbela zanj, na določen način sporoča, da je na prednostnem mestu in deležen skrbi.

Za zakonsko zvezo je dobro, če posrka duhovno energijo

Ko je najina prvorojenka začela hoditi v šolo, sem ugotovila, da zanjo molim kot še nikoli prej. Resnici na ljubo, ko sva se šele odločila, da bova imela otroke, je moje molitveno življenje dobilo izjemen zagon. Nenadoma je bilo tukaj drugo človeško bitje (ali le upanje na prihod drugega človeškega bitja), ki je popolnoma odvisno od mene, kar je bilo hkrati vznemirljivo (beri: strašljivo), človeka pa je naredilo ponižnega. Na toliko dejavnikov nisem mogla vplivati, da sem se zato obrnila na Boga.

Včasih sem čas namenila celo temu, da sem skušala ugotoviti, kako bi svoje otroke učila evangelij s pomočjo Disneyjevih filmov in drugih zgodb. Ure in ure sem preživljala ob prebiranju predlogov glede katekizmov, otroških biblij in drugih virov, ki bi jim pomagali razumeti Božjo ljubezen do njih in lepoto veselega oznanila.

Ali porabim prav toliko časa za razmišljanje o tem, kako lahko svojega moža ohrabrim in “spodbudim k ljubezni in dobrim delom” (prim. Heb 10,24)?

Večino duhovne energije namenjam sebi in svojim otrokom. Denimo, če živim “čisto in spoštovanja vredno” življenje, je to spodbuda za mojega moža (glejte 1 Peter 3,1-2); vendar pa, koliko dlje bi s kančkom namenskosti lahko šlo? Hitra molitev s priprošnjo, da bi, preden za ves dan odide, v njem bil navzoč Sveti Duh, pred spanjem zašepetana molitev v zahvalo za to, da ga je Bog oblikoval takšnega, kakršen je, molitev zame kot njegovo ženo, da bi ga čimbolj ljubila in zanj skrbela – to je le nekaj drobnih načinov, ki naju lahko ohranijo duhovno povezana.

Vajini otroci morajo razumeti, da je vajin zakon na prvem mestu

Pred nekaj leti je najina malčica očeta prosila, naj nekaj časa ostane z njo v postelji. Odgovoril ji je, da je nočni čas njegov poseben čas, ko je lahko sam z mamico, na kar je ona odločno odgovorila: “Ne pa ne!”

Čeprav smo se ob njenem odgovoru dobro zabavali, je to na nek način ponazorilo to, da se je treba dajanja prioritete odnosu med zakoncema pred odnosu z otroki v prvi vrsti naučiti, še prej pa to dejstvo sprejeti.

Če jim dovolimo, bodo naši otroci z veseljem zavzeli osrednji prostor našega vesolja, tako kot bi z veseljem pojedli polno škatlo sladoleda. Ni treba posebej poudarjati, da to zanje ne bi bilo dobro – ne sladoled, ne osrednje mesto v odnosih.

Zdrava pamet nam pravi, da za nikogar ni zdravo, če misli, da je središče vesolja. Raziskave nam govorijo, da imajo otroci več možnosti za uspeh, če so obkroženi z močnimi medsebojnimi razmerji, ki nudijo varnost.

Torej, čeprav je prisotne kar nekaj “krivde slabe mame”, je dejstvo, da je mož čez dan deležen več pozornosti kot le nekaj bežnih sekund, če torej – kako naj rečem – dobro ljubimo moža, je to pravzaprav dejanje ljubezni do naših otrok. Ne le da jim bo to pomagalo zagotoviti stabilnejše in bolj zdravo okolje, v katerem bodo lahko rasli, ampak bo tudi njim pomagalo odrasti – ker bodo videli, kako se naklonjenost, medsebojno spoštovanje, reševanje nesoglasij in požrtvovalna ljubezen izražajo med očetom in mamo.

Sprašujem za prijatelja: sozakonec ali otroci?

V več filmih so prikazane zakonske zveze, ki razpadejo, ko otroci zapustijo gnezdo. Zakonca se tako zelo osredotočita na otroke, da z leti ne znata več vzpostaviti odnosa kot mož in žena – delujeta le še kot starša skupnih otrok.

V filmih včasih najdeta pot nazaj drug k drugemu, včasih pa tudi ne. Ne želim, da bi to bila tudi moja zgodba. In tega ne želimo niti za svoje prijatelje.

Hvaležna sem, da me je moj mentor povprašal o mojem zakonu. Že samo to, da je to omenil, mi je pomagalo, da sem začela sprejemati ukrepe, s katerimi bom bolj dajala prednost svojemu zakonu pred odnosi z otroki. S tem, ko sem spoznala, kako pogosto se svojim otrokom posvečam bolj kot svojemu možu, sem lahko ocenila in naredila nov “načrt” (če se tako izrazim) svojih “naložb”.

Kot pri mnogih hvalevrednih prizadevanjih, bo to pomenilo težke odločitve in žrtvovanja. Naše zakonske zveze potrebujejo in si zaslužijo našo mentalno, telesno in duhovno energijo. Končni rezultat pa nosi blagoslov za vse: zame, za mojega moža, za najine otroke in tudi za prihodnje generacije.

---

Avtorica: Laura Way
Vir: Spletna stran Family Life
Prevod: Jože Sojer
Foto: Unsplash, Canva