Za družine z otroki so nedeljska jutra velikokrat prava drama, v katerih se odvija mnogo bojev. Dvoletnik kriči, da se ne more obuti. Najstnik noče k maši in od jeze loputa z vrati. Vmes, ko mož previja najmlajšo, žena teka po stanovanju in zbira »zakmašna« oblačila, ki jih še ni uspela zlikati. Ne, z otroki, ne glede na to, koliko jih je, res ni lahko iti k maši.
Ko že vsi sedijo v avtu, včasih zmotno mislijo, da so zmagali. Komaj speljejo, se dva izmed otrok stepeta, najstnik pa z največjim veseljem pristavi, kako je vse v povezavi z vero bedno in brezveze.
Žena ne zmore več. Začne kričati.
Najraje na moža in to zato, ker so spet prepozni in ker ni parkiral na pravo mesto …
Oče in predvsem mama maši ne sledita. Namesto, da bi zbrano prisluhnila Božji besedi, so njune misli pri otrocih: vsi se morajo lepo obnašati, saj so vendar popolna družina. Nič ne pomaga: dvoletnik doživi svojih pet minut in začne neustavljivo kričati, sedemletnik se vrti na stolu, najstnik pa ves čas zeha. Ko se ljudje v cerkvi neprestano obračajo k njim, predvsem v mami, začne na polno vreti: od jeze in sramu …
Maše je končno konec. Vsi si oddahnejo.
Oče in/ali mama pot proti domu izkoristita za svojo dolgo pridigo o tem, kaj vse so otroci pri maši naredili narobe. Še raje se zavijeta v molk, v svoja negativna občutja, ne meneč se za razigrano okolico, ki ju želi imeti zase.
Naslednjo nedeljo se scena ponovi. V možu in/ali ženi pa iz tedna v teden raste nemir:
Ali ima vse skupaj kakšen smisel? Mar ne bi bilo lažje, če bi počakala, da otroci odrastejo in odločitev glede maše sprejmejo sami?
Nič ni narobe z vami 🙂
Če imate otroke, upam, da ste si ob zgornjem opisu dogajanja na običajno nedeljsko jutro oddahnili. Ne, prav nič ni narobe z vami ali vašimi otroki, četudi je vaš odhod k maši vse prej kot nekaj, česar človek komaj čaka in se veseli …
Ko iz nedelje v nedeljo otroci tarnajo, kako je maša predolga, nerazumljiva, dolgočasna; ko zgolj nočejo iti, ne da bi znali navesti razlog; ko ob majhnih otrocih maši sploh ne moremo slediti tako, kot bi radi, se starši pogosto vrtimo v občutjih, ki nam niso prijetna. Hitro se znajdemo v skušnjavi, kako se tega nadležnega rituala čim prej znebiti.
Te misli radi podkrepijo naši prijatelji, ki svojih otrok ne pripeljejo v cerkev zaradi lastne slabe izkušnje ali pa so zaradi številnih bojev raje odnehali. Pa negativno mnenje o Cerkvi, duhovnikih … Svoje pridajo tudi številne objave na družbenih omrežjih, češ da ni dobro siliti otroka v stvari, ki mu ne ustrezajo ter da je otrok posameznik, ki ima svojo osebnost, svojo voljo in pravico do odločanja.
Želimo biti zmagovalci ali poraženci?
Toda, ali res kot starši menimo, da je za otroka dobro, da kot neoblikovan, nezrel posameznik že tako zelo zgodaj odloča o vsem? Čeprav je tu odgovor kratek in jasen, pa ni tako enoznačen v primeru, kako ravnati, ko se naši otroci upirajo in nočejo k maši. Če hočemo iz vsakega upora postati zmagovalci in ne poraženci, se moramo zadeve lotiti počasi, korak za korakom z veliko mero zaupanja, da je Bog z nami in da bo v pravem trenutku naredil vse, kar je dobro in potrebno za nas.
Stvari se lahko lotimo po korakih. Tukaj je sedem predlogov:
1. korak:
NE ZAMAHNI Z ROKO, ČEŠ “MINILO BO” ali pa ne začni s svojim znanim stavkom “DOKLER BOŠ POD MOJO STREHO …”
Upor ne bo minil. Na takšen način ga lahko samo poglobiš, saj sebi in drugim ne daješ priložnosti, da bi stopil korak naprej: v smer, ki je morda trenutno še ne poznaš; k resnici, ki te morda po nepotrebnem vznemirja in plaši. Upora ne zatiraj, temveč mu daj priložnost.
2. korak:
Brez panike – UPORA NE JEMLJI OSEBNO
Ko se otrok upira nečemu, kar ti veliko pomeni, tega ne jemlji za osebni poraz. Ne moreš pričakovati, da bo drugi vedno pokazal enako navdušenje do vsega, kar navdušuje tebe. Konec koncev tudi ti nisi zmeraj navdušen nad početjem drugih. In tako je prav! V sebi skušaj ostati miren, saj otrok potrebuje tvojo trdnost, tvoj nadzor nad dogajanjem. Zmoreš.
3. korak:
SPRAŠUJ SAMEGA SEBE
Vsak upor izkoristi in pri sebi odgovori na naslednja vprašanja:
- Se morda tudi meni v tem trenutku upira k maši? Zakaj?
- Kaj meni pomeni maša: hodim samo zaradi neke tradicije, ali pa v tem vidim globlji namen in pomen?
- Če je maša naša tradicija, zakaj jo želim ohranjati tudi v svoji družini?
- Grem k maši z veseljem ali kislega obraza?
- Sem po maši kaj spremenjen? Na bolje?
- Ali in kako živim iz maše čez teden?
Ne odgovarjaj v smeri znanega oziroma želenega, temveč tako, kot se počutiš v danem trenutku. Samo resnica te bo vodila v pravo rešitev. Marsikdaj se namreč za uporom otrok skriva naš upor, notranji boj ali napačen zgled, ki jim ga kažemo. Otroci pa hkrati zelo hitro opazijo spremembo v našem ravnanju, zato tudi njihov povod za upor lahko hitro mine.
Tretji korak je neka vrste prelomna točka
Če ugotovimo, da v maši ne vidimo smisla, če hodimo samo zaradi pričakovanj naših staršev ali starih staršev in popolnoma nič drugega, je dobro, da si odgovorimo na vprašanje:
V čem je torej smisel, da tudi sam silim otroke v nekaj, kjer ne zmorem dati zgleda ali pa se mi stalno upira?
Menim, da je tukaj bolje, da smo do otroka odkriti in da skupaj poiščemo rešitev, ki bo sprejemljiva vsem: morda otrokovo versko vzgojo in spremstvo prepustimo krstnim/birmanskim botrom, starim staršem, nenazadnje njegovi odločitvi.
V kolikor starši mašo dojemamo kot izvir, iz katerega črpamo moč, da bi dosegli naš nebeški cilj, jo moramo postaviti za temelj otrokovega učenja in sledenja Jezusovemu nauku. Od tega temelja ne smemo odstopiti, vse dokler ne odrastejo in odletijo iz našega gnezda. Še posebej v trenutkih, ko se nam upira ali nam je težko, moramo vztrajati.
Če želimo otroku na poti njegove verske rasti in pripadnosti Bogu ter Cerkvi res pomagati, moramo najprej poznati in razumeti njegov svet. Ste se že kdaj vprašali, kakšen je pogled na mašo z višine 105 cm? Takole ga je zapisal moj mož Robert:
MAŠA – pogled iz 105 cm
»Gremo! K maši. Nedelja je. Hitro, da ne bomo zamudili,« priganja ati. »Zakaj?« vprašam. »Gremo, da se srečamo z Jezusom. Da praznujemo njegovo vstajenje, se veselimo z Njim. »Da bomo boljši,« se oglasi še mami. Ati pa zaključi: »Tako je že vsa leta, nedeljo za nedeljo. Veš, tako je prav in tako smo navajeni.« Hitro se lepo oblečem in ves vesel stečem v avto:
»Pa pojdimo na srečanje, praznovanje.«
Po poti se veselo pogovarjamo. Ko prispemo, opazim, da je pred cerkvijo že precej ljudi. Veseli so, ker se spet vidijo.
Toda, zakaj je izginilo veselje iz obrazov, ko so vstopili v cerkev? Zakaj tako mrko gledajo?
Jaz ne bom tak, saj sem na srečanju z Jezusom. Ko vstopim v cerkev, se zasmejem. Takrat pa se k meni skloni mami in mi tiho reče: »Kako se obnašaš? To se ne spodobi.« V hipu se neham smejati. Pogledam okoli sebe. Res, prav nihče se ne smeji.
Čudno, saj smo prišli na praznovanje. Tudi ati in mami tako žalostno gledata. Zakaj?
Usedemo se v klop potem se zasliši pesem. Tudi ta je žalostna. Zakaj ni harmonike, če smo prišli razveselit Jezusa? Maša se je pričela. Vstanem, ko vstanejo drugi, poskušam kaj zapeti, zmoliti. Napeto poslušam, kaj bo rekel župnik. Res, veliko govori. Pa nič ne razumem. Zgleda, da ni nič lepega povedal, ker ga vsi gledajo zdolgočaseno … Atija vprašam, koliko je še do konca maše, on pa samo zre predse …
Končno postane zanimivo! Po cerkvi hodi možakar in ljudje mu dajejo denar. Tudi jaz mu dam kovanec. Pogledam ga in on se mi nasmeje. Prvi, ki se je v cerkvi nasmehnil. Verjetno, ker sem priden in dal denar …
Zaslišim cingljanje zvončka. Jezus prihaja med nas. Sedaj se praznovanje res začenja. Hm, nič. Župnik še vedno govori tako nekaj zase, skoraj žalostno.
Meni se zdi to tako velika stvar, da je nekdo živ, ki je prej umrl. Župnik bi moral vriskati in skakati od veselja. Pa ne.
Tudi drugi stojijo pri miru. Večina jih gleda v tla. Kot da jim je nerodno. To je čudno.
Ali je sploh res, kar govori župnik? Zgleda, da nihče ne verjame. Ali pa je to narobe, da je Jezus vstal od mrtvih …
Končno je konec maše in počasi gremo ven iz cerkve. Opazujem ljudi. Zanima me, zakaj vsi tako hitijo, nihče nikogar ne pozdravi ali ogovori. Stečem do avta in vriskam. Saj zdaj lahko, mar ne? Med vožnjo domov razmišljam o maši. Čudno je bilo tole srečanje z Jezusom. Ne vem, če bi še šel …
Maša ni nekaj, kar bi bilo za otroka vedno navdušujoče ali zabavno
Večinoma se jim zdi dolgočasna in polna pravil. “Moram biti tiho in poslušati. Moram biti pri miru.” Starejši otroci jo dojemajo kot preveč podobno šoli in zagotovo bi si v nedeljo želeli početi vse kaj drugega, kot biti v cerkvi.
Tako kot otroci, tudi sama težko razumem, zakaj smo odrasli naravnani k neki žalosti, pasivnosti v cerkvi. Da se obnašamo, kot da nas je kdo prisilil, da smo tam. Pa vendar verjamem, da večina izmed nas prihaja v cerkev zaradi Jezusa. Ker si želimo priti v nebesa. Prepričana sem, da bi za otroke naredili ogromno spremembo že samo s tem, da bi v cerkvi obrazi nas odraslih sijali od veselja, da bi sodelovali pri njej z vso svojo dušo in telesom.
Ker pa tega najbrž še ne bomo tako zlahka in hitro dosegli, moramo mame in očetje že danes izkoristiti priložnost in izpeljati vsaj lažje in dosegljive korake.
Se nadaljuje … Kliknite tukaj!
Foto: Canva
