Tokrat ne bom pisala o veselem, bleščavem decembru in zimskih radostih na belih poljanah. Pisala bom o neki drugi jeseni in zimi …
Pred 30 leti sem prišla za »ta mlado« v hišo moževih staršev. S pomočjo obojih staršev sva si zgradila stanovanje v mansardi hiše. To naj bi bila začasna rešitev, dokler ne bova sezidala hiše v mojem domačem kraju, kjer so mi starši podarili zazidljivo parcelo. Minil je dan, mesec, leto … Rodila se je hči, kmalu nato še sin.
O najini hiši ni bilo ne duha ne sluha
Ni bilo potrebno! Imela sva dovolj veliko stanovanje in počutila sva se dobro v hiši moževih staršev, čeprav nisva nikoli rekla, naj prepišeta vsaj del hiše na naju. K temu sta v veliki meri pripomogla tašča in tast, s katerima smo se že takoj na začetku dogovorili, da ju bom klicala mama in ata.
Živimo v isti hiši kot dobri sosedje. Ne vtikamo se drug v drugega. Z možem imava vso zasebnost, ki jo potrebujeva, da se počutiva dobro. Dobro se zavedam, da se je in se še iz najinega stanovanja marsikaj sliši v spodnje nadstropje, vendar mama ni nikoli vprašala, če se kregava. Pa sva se včasih zelo ognjevito.
Vedno me je znala pomiriti
Otroke sva vzgajala sama, starša pa sta nama bila v oporo, da sta vedno potrdila pred otroki, kar sva rekla midva. Če otroka nista bila preveč bolna, sem ju lahko povsem brez skrbi pustila pri mami in atu. Prav tako ju je ata šel iskat v vrtec okoli tretje ure in sta bila pri njima do petih, ko sva midva prišla iz služb.
Mama me nikoli ni pozabila pohvaliti, če sem kakšno reč dobro naredila ali organizirala kako praznovanje.
Če me je kdaj kaj skrbelo, me je prijazno povabila: pridi, bova pogledali v kavno usedlino. Vedno me je znala pomiriti, da se bo vse dobro izteklo, tudi če sva obe vedeli, da je kavna usedlina samo en hec. Pri večjih finančnih izdatkih za hišo smo združili moči in skupaj kupili, kar je bilo potrebno. Za vse to sva mami in atu zelo hvaležna.
Sedaj pa sta oba zakoračila v 83. leto svojega življenja
Že nekaj let ju pestijo zdravstvene tegobe in počasi je prišlo do tega, da potrebujeta vedno več pomoči. Z možem sva si razbijala glavo, kako pristopiti k temu, da se ne bosta počutila, da vdirava v njuno zasebnost. Dogovoriti se je bilo treba, da jima pripeljejo kosilo iz šole, da midva poskrbiva za zdravniške obiske in za preglede pri specialistih, za doziranje zdravil, pranje perila in osnovne higienske potrebe, delo na vrtu in pri hiši.
Še vedno skušata vsaj nekaj stvari opraviti sama, kar tudi razumeva. Za vsako stvar, ki jo midva opraviva, pa vidim veliko hvaležnost v njunih očeh. Takrat vedno samo rečem:
Mama, to ni nič, koliko sta vidva nama pomagala … Zdaj lahko vsaj malo vrneva.
Še vedno pa nama pomagata s svojimi nasveti in molitvijo. Mama ne hodi v cerkev, vendar je verna. Velikokrat reče: “Ko pride stiska, vsak sklene roke.” In vedno naroča, naj povem, kdaj bo šla naša hčerka na avion, da bosta z atom molila. Velikokrat mama pove, da ata ves čas moli za vse nas. Redno tudi darujeta za cerkev, orgle …, vendar nikoli ne dovolita, da bi se objavilo ime.
Ob tem razmišljam tudi o tem, kako bom jaz
Kako bom, ko bosta prišli jesen in zima v moje življenje. Bova z možem imela koga ob sebi? Bova znala dati naprej zglede, ki sva jih dobila od staršev? Zavedava se, da bosta otroka živela svoje življenje, imela svoje delo, svoje skrbi, zato ju ne bova želela obremenjevati še z nama. Pridno varčujeva za svojo starost, če bo treba v dom, da ne bova v finančno v breme otrokoma. Zelo resnična in na nek način grenka je misel, ki jo je izrekel pisatelj in psihoterapevt Jorge Bucay:
“Moj sin bo vedno del moje družine, jaz pa ne bom nikoli del njegove.”
Nekemu modremu možu je zakonski par v poznih srednjih letih potožil: “Imava hišo, vikend na morju, jahto, najboljši avtomobil, zlato v sefu in denar na banki, le otroci naju zelo redko obiščejo.” Modri mož pa jima je odgovoril: “Imata to, v kar sta vlagala.”
Vse te stvari premišljujem ob tem, ko se soočam z jesenjo življenja moževih staršev. In se s skrbjo v srcu vprašam: V kaj vlagam jaz? Zima prihaja!
Damjanca Šubelj
Foto: Canva
Moja pa vsakič, ko vložim v hišo svojih staršev, kjer sva v zgornjem nadstropju godrnja, če sta me spet pripravila do tega da vlagam, pa nič ni moje.