Moj otrok noče k maši … Še 4 predlogi!

,

Ta članek je nadaljevanje prvega dela Moj otrok noče k maši – kaj naj naredim?

4. korak:

POSLUŠAJ OTROKA; RAZUMI IN SPREJMI njegovo razmišljanje, njegove stiske

Ko poslušamo in predvsem, ko jim pritrdimo, da so določene stvari pri maši odveč, dolgočasne oziroma nerazumljive tudi nam odraslim, otrokom pokažemo, da so slišani, razumljeni. Če jih sprejemamo takšne, kot so, delimo Očetov zgled.

Pri pogovoru z otroki so nam lahko naslednja vprašanja:

  • Zakaj ne greš rad v cerkev?
  • Se ti zdi maša dolgočasna, nerazumljiva, predolga?
  • Se ti je v cerkvi zgodilo kaj takega, kar te vznemirja, jezi, plaši, žalosti?
  • Te je kdo izmed sošolcev zbadal, ker hodiš v cerkev?
  • Ali veš, zakaj ati in mami hodiva k maši?
  • Kaj ti je pri maši všeč?
  • Si želiš, da bi imel glede maše več odločanja: kaj boš oblekel? Kaj bi vzel s seboj? Da bi namesto v nedeljo zjutraj šli k maši zvečer ali spotoma, ko gremo na izlet?


5. korak:

SKUPAJ Z OTROKOM ODSTRANJUJ OVIRE, na katere lahko vplivaš

Včasih se maša otroku upira iz razlogov, ki jih z lahkoto odpravimo ali vsaj omilimo. Medtem ko gre pri malčkih bolj za telesne potrebe, starejši iščejo svoje mesto v svetu. Običajno se oviri skušamo izogniti ali pa jo preskočiti.

Če hočemo, da bo naš otrok postal samostojen in odgovorno sprejemal odločitve, se bo moral znati soočati tudi z ovirami. Zato jih ne odstranjujmo sami, temveč pomagajmo, da bo soočenje in premagovanje ovir lažje. Otroke usmerjajmo do rešitev ali pa jim dajmo na razpolago, da se tudi sami kaj odločijo v mejah, ki se nam še zdijo dopustne. V nadaljevanju je nekaj primerov iz prakse:

MALČKI

Dragi dvoletnik, vem, da je maša ravno v času malice, zato ti ponudim malce bolj bogat zajtrk. Ko želiš obleči tiste strgane hlače, vem, da bi rad dokazal, da si že velik in da se znaš že sam obleči. Na razpolago ti dam nekaj tvojih najljubših hlač. Če nočeš izbrati sam, jih izberem jaz namesto tebe.

Vem, da se še rad crkljaš in stisneš k meni. Zato sva pri maši skupaj. Objeta. Ko ti postane dolgčas, hitro najdeš kak moj gumb ali zadrgo, uro, verižico … ali pa ti jaz pokažem sliko ali kip angela, Marije. Ko je pesem, jo prepevam, saj vem, da te moj glas umirja. Včasih te tudi malo zazibam, morda pa zaspiš … Maša je res dolga in vmes postaneš nemiren, moje naročje pretesno. Odpraviva se k svečkam, kjer vsaj nekaj časa mirno opazuješ njihove plamenčke. Kako zažariš, ko tudi midva prižgeva eno svečko.

Včasih za nekaj trenutkov odideva ven, da se v tišini umiriš. Po maši se ne braniš igral na župnijskem vrtu ali bližnjem igrišču. Všeč ti je, če po maši obiščemo dedka in babico. Potrudim se in poskrbim, da že prejšnji dan pripravim vsa oblačila in vsaj nekaj kosila. Čas med mašo in po njej je naš skupni čas. Nedelja je za nas nekaj posebnega, pa čeprav v hiši ni vse na svojem mestu in je tudi kosilo bolj na hitro.

ŠOLARJI

Dragi sedemletnik, ko te vprašam zakaj nočeš k maši, mi že sam poveš, da je pri maši dolgočasno, da je težko sedeti pri miru, da ne razumeš skoraj ničesar. Veš, razumem te. Včasih je potrebno narediti tudi kakšno takšno stvar, ki ti ni všeč (kot npr. šola). Pa vendar je dobro zate. Veš, maša je naša pomoč, da lažje pridemo v nebesa. Tudi jaz bi rada, da bi bila maša drugačna, bolj razumljiva. Navadila sem se, da poslušam in skušam ujeti kakšno posebno besedo ali stavek, ki me tudi doma večkrat spomnita na Jezusa.

Danes tudi ti dobro poslušaj, na koncu maše pa si bova povedala, kaj sva uspela ujeti, velja? Ko je tišina, imaš priložnost, da se Jezusu zahvališ za to, ker si pri matematiki dobil petico, ali pa zato, da si imel lepe počitnice na morju. Jezusa lahko prosiš, naj ti pomaga, da se boš bolje razumel z bratom, s katerim se kar naprej pretepaš. Ali pa ga prosiš, naj ti oprosti, saj spet nisi hotel deliti svojih barvic mlajši sestrici.

Ker se še rad crkljaš, se lahko pri maši večkrat stisneš k meni. Tam sva res lahko skupaj. Všeč ti je, če se ti večkrat nasmehnem ali te med mašo pobožam. Ko bo topleje, se bomo večkrat odpravili k maši v naravo, saj vem, da ti pri njej čas hitreje mine. Do takrat pa bomo obiskali kakšno družinsko mašo ali jo celo pomagali pripraviti v naši župniji: takšno, z veliko instrumenti.


NAJSTNIKI

Dragi najstnik, kako si že velik. Vem, da bi rad že odločal o sebi. Želim si, da bi ti uspelo priti v nebesa. In vem, da si tega želiš tudi ti. Jezus od nas ogromno pričakuje in zahteva. Si na dobri poti do nebes in res bi bilo škoda, če bi kar vrgel puško v koruzo. Vsak izmed nas se kdaj pa kdaj znajde v situaciji, ko je iti k maši težko. Tako je lahko zaradi utrujenosti, težav in skrbi, podrtih načrtov in ciljev ali pa morda zaradi bolečine, ki jo doživlja ob grešnem ravnanju župnikov.

Ati in mami te imava rada. Želiva ti pomagati v teh težkih trenutkih. Zavedam se, da si zaradi tega, ker hodiš k maši, večkrat tarča posmeha svojih sošolcev. To boli. Se morda tudi s svojim prijateljem kaj pogovarjaš o tem? Kaj on meni o tem? Veš, tvoji sošolci so samo ljubosumni, ker vidijo, kako si čudovit, kako sposoben si. V tem njihovem posmehu nisi ti, temveč njihove stiske in skrbi. Kaj če bi danes pri maši molila skupaj zanje? Morda pa dobiš pri maši odgovor, kako jim lahko ti pomagaš, da bodo postali prijaznejši?

Ker si že tako velik in ti zaupam, lahko izbereš, ali boš šel k maši sam v soboto zvečer ali pa v nedeljo z nami. Tvoj prijatelj je seveda dobrodošel, da se nam pridruži pri maši, po njej pa pri nas doma na piškotih. Morda pa ti bi bil ljubši zmenek ena na ena. Predlagam romanje, ti pa izberi kraj.


6. korak:

UČI OTROKE, DA JE DOBRO BITI DEL CERKVE

Čeprav smo že našli in odstranili veliko ovir, srž problema še vedno ostaja. Zapletene cerkvene strukture, dolgočasna in nerazumljiva bogoslužna opravila, neotipljiva vera. Vse to so ovire, ki jih ne moremo odstraniti – lahko se jim le prilagodimo. Malčku na primer ne dovolimo sladkarij namesto kosila, lahko pa se posladka potem, ko poje piščanca in solato. Enako glede cerkve otroci še ne zmorejo sami uvideti, v čem je dobra za njih. Pri odkrivanju vrednosti maše smo starši svojim otrokom nenadomestljiva pomoč, in sicer tako, da:

  • najprej sami hodimo k maši in s tem ohranjamo spomin na Jezusa spomin na njegovo dejanje ljubezni (npr. Lk 22, 15-20);
  • stalno ponavljamo, kako zelo so otroci potrebni za Cerkev, za nas odrasle, za našo pot v nebesa in to je zapisano tudi v Svetem pismu (npr.: Mt 19, 13-15; 1 Tim 4,12);
  • molimo za duhovnike in katehiste, da bi zmogli odgovarjati na potrebe današnjega časa in voditi naše otroke k Jezusu;
  • pripovedujemo zgodbe svojega življenja: o tem, kako nas je prisostvovanje maši odtegnilo od kakšnega greha kot tudi o obdobjih, ko smo se od cerkve morda oddaljili sami ali kdo izmed naših sorodnikov, prijateljev;
  • jim povemo, da si maše si ni izmislil človek, temveč Bog: da ljudje skupaj molimo, prisluhnemo, slavimo, se pri tem spodbujamo, si pomagamo (npr. Heb 10, 24-25);
  • jih spomnimo, da naša prihodnost ni postati prvak v formuli ena – naš glavni cilj življenja je, da pridemo v nebesa in maša nam pri tem lahko zelo pomaga;
  • otroka vabimo, spodbujamo, da na konkreten način pokaže, da ima rad Jezusa, svojo župnijo: skupaj pripravimo družinsko mašo; otroka spodbujamo v petje pri maši tako da pojemo tudi sami; se odzovemo na župnijske akcije zbiranja pomoči; otroka vključujemo v župnijski oratorij …;
  • se povezujemo z družinami iz domače župnije, pa tudi od drugod;
  • se odzivamo na vsako otroško pobudo v povezavi z vero, pa čeprav se nam v danem trenutku ne ljubi ali imamo pomembnejši opravek.

Kot katehistinja opažam, da otroci veliko raje prihajajo k maši (pa tudi na veroučno srečanje), če poznajo odgovor na svoj “zakaj”, če vedo, kaj jih čaka, kaj se od njih pričakuje. Zato sama zelo pozdravljam družinski verouk. V naši župniji je družinska kateheza zasnovana na vsebinah nedeljskih evangelijev. Družine se z odlomkom srečamo v naprej, Božjo besedo čez teden skušamo živeti, v nedeljo pa vse skupaj pri maši obnovimo in še kaj novega slišimo. Pri verski vzgoji najstnika pa imajo poleg staršev nenadomestljivo vlogo tudi župnija in skupnost verujočih: predvsem krstni, birmanski botri, sorodniki, pa tudi duhovnik, animatorji in katehisti.

Vsi ti koraki, ki smo jih naredili do sedaj, izgubijo svojo vrednost, če jih ne nadgrajujemo v zadnjega, najpomembnejšega:


7. korak:

ZIDAJ DOMAČO CERKEV

Da bomo tako starši kot naši otroci postali to, kar od nas pričakuje Bog, samo obisk maše ne bo zadostoval. Starši smo s krstom otroka prevzeli nalogo in odgovornost, da vključujemo vero v naše vsakodnevno družinsko življenje. To v praksi pomeni, da:

  • Razmislimo, kaj nas je v nedeljo pri maši najbolj nagovorilo. Kako bi lahko v naš vsakdan prenesli to, kar nas Jezus uči?
  • Skušamo z dejanji živeti zapoved ljubezni: besede ljubim te, prosim, hvala, oprosti, odpuščam potrjujmo z dejanji.
  • Služimo drug drugemu: različni smo si tako v svojih sposobnostih kot tudi talentih in skupaj zato veliko močnejši kot če bi bil vsak od nas sam.
  • Skupaj molimo: že imamo družinski termin za molitev?
  • Se vsak trudi svojih najboljših močeh, hkrati pa težave in skrbi prelagamo na Boga: otroci naj vidijo svoje starše, kako se soočajo s preizkušnjami. Naj slišijo, kako starši molimo zanje, kadar se znajdejo v težavah.

Tudi, če smo doslej ravnali drugače, še ni vse izgubljeno

Želja vsakega vernega starša je, da bi otroci sprejeli njegovo vero. Sprejel pa jo bo, če bo dobil naš zgled in v njem prepoznal smisel. Če smo bili sami vzgojeni v drugačnem sistemu, ne obupajmo in predvsem ne dopustimo, da nam to vzame pogum. Vsak starš se trudi in ravna po svojih najboljših močeh. Zagotovo je najlažje graditi od malega in rasti v veri skupaj z otroki. Tudi, če smo do sedaj ravnali drugače, ali pa temu področju nismo namenjali dovolj prostora, ni vse izgubljeno.

Vse, karkoli in kadarkoli naredimo, je bolje, kot če ne bi storili nič. V svoji starševski vlogi ne rabimo biti popolni.

Otrok, ki se upira, je zdrav posameznik, ki odkriva svet in svojo edinstveno pot v njem

To obdobje slej ko prej mine. Odrasli pa se moramo truditi, da tudi v najtežjih viharnih trenutkih ostajamo mirni, v primeru padcev pa, da znamo biti prvi, ki rečemo »Oprosti, začniva drugače.«

Ko mali upornik odraste, naša starševska vloga ni končana. Čeprav izgubimo pravico odločati o tem, ali bo naš sedaj odrasli otrok še želel nadaljevati našo tradicijo in korenine vere predati tudi prihodnjemu rodu, pa nismo izgubili svoje dolžnosti: otrokom in vnukom s svojim življenjem kazati Boga.

Starši nimamo naloge, da posejemo seme in izsilimo njeno rast, temveč da s služenjem hranimo vero naših otrok in naših vnukov.

Na tej poti pa nikakor nismo prepuščeni sami, saj kot pravi Izaija: »Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.« (Iz 41, 10)

Ko boste naslednjo nedeljo pred mašo naleteli na upor svojih otrok, imejte v mislih, da je pred vami ogromna priložnost in dragocen dar: preko upora otrok in skupaj z njimi postajamo vedno boljši učenci in učitelji Jezusovega nauka. Izkoristimo priložnost, ki nam je podarjena.


Foto: Canva

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja