V decembru ni priporočljivo hoditi v nakupovalne centre. Ali v središča mest. Tudi se ni dobro preveč sprehajati po družbenih omrežjih. Z vsakega vogala se namreč blešči. Kilometri lučk, okrašene smrečice, božične slike popolnih družin v do potankosti usklajenih barvnih odtenkih.
Je pretirano okraševanje znamenje nečesa drugega?
Ko opazujem vso to bleščavo, si ne morem pomagati, da ne bi pomislila: kaj se v resnici skriva za vsem tem? Logično je, da v decembru prižigamo luči. Dnevi so kratki in teme je res preveč. Toda ali ni pretiravanje, ki smo mu priča, znamenje nečesa drugega? Ali je mogoče, da želimo s pretiranim okraševanjem v resnici samo prikriti praznino, ki se skriva za vsem tem? Nerazčiščene in boleče odnose? Rane, ki niso zaceljene?
Tisto noč ob svečah
Pretekli teden smo v ljubljanski nadškofiji molili za duhovne poklice. V sto urah neprekinjene molitve so se zvrstile vse župnije. Naša je bila na vrsti neko noč ob polnoči. Ko sem sedela v cerkvi, ki so jo pred začetkom »polnočnice« osvetljevale samo sveče pred oltarjem, sem pomislila: kako lep prizor!
Drobni plameni, ki kažejo na Jezusa. Na največjo luč, ki nikoli ne ugasne. Ki ne potroši elektrike, ne povzroča hrupa in ne onesnažuje okolja. Na luč, ki lahko razsvetli vse temine našega srca. In pozdravi vse naše rane. Zaceli neslišanost in hrepenenje po sprejetosti in potrditvi.
Beg ali bližina?
Bog, ki se je učlovečil in katerega ime je v samem bistvu božiča, se iz praznovanja izrinja in nadomešča s potrošniškimi nadomestki. Bistvo božiča niso lučke. Niti ni sterilno pospravljeno stanovanje ali najboljša potica.
Ko sem se poročila in se postala del moževe družine, nikoli nisem mogla razumeti, kako lahko moževa mama nekaj ur pred svetim večerom v miru sedi sredi nepospravljenega stanovanja, pije kavo in se pogovarja. Njeno vabilo, naj prisedem in si vzamem trenutek za počitek, sem ponavadi preslišala. Treba je bilo še pomiti okna pa posesati stanovanje pa …
Nisem se upala ustaviti. Če bi se, bi morda začutila, da je obsesivno pospravljanje stanovanja v resnici predvsem beg. Beg pred občutki, ki bolijo. Ki jih še nisem v polnosti izročila Jezusu in ga prosila, naj jih ozdravi.
Zares posveti v temo
Toda Jezus nas vabi: »Prisedi k meni! Vzemi si čas za počitek. Povej mi o svojih prazninah in dovoli, da jih napolnim s svojo ljubeznijo.« Prisluhnimo mu. Ne bojmo se pogledati v svoje temine in dovoliti, da vanje posveti On, ki pravi:
»Jaz sem prišel kot luč na svet, da nihče, kdor veruje vame, ne ostane v temi.« (Janez 12,46)
Foto: Canva
