Začelo se je nekega februarskega večera, ko je med voditelji pogovornih skupin na Alfi završalo: danes se odpirajo prijave na DiŽ-ev Veržej 2025! Anki so se svetile oči, Saška je že izpolnjevala prijavnico, jaz pa sem globoko vdihnila.
Iskrica, ki je zanetila ogenj
Misli so me odnesle v topel avgustovski večer, ko sta Mojca in Robi, polna vtisov in navdušenja, na naši terasi pripovedovala o lanskem tretjem tednu Veržeja. Zanetila sta ogenj, ki ga nisem mogla pogasiti. Takoj sem v mislih zagledala mojega moža s harmoniko ali kitaro, kako z nasmehom na obrazu širi veselje … a, bodimo realni – to je teden za družine, ne pare, mi pa … globok izdih v tistem trenutku je pomenil križ čez sanje o skupnem poletnem tednu duhovnosti …
… a ko sem isti večer doma možu povedala, kaj se mi plete po glavi, moje ideje ni zavrnil. Naslednje jutro sem izpolnila prijavnico, otrokom pa v tistem trenutku nisva povedala nič. Tako ali tako smo bili uvrščeni na čakalno listo, za pogovor z najinimi tremi najstniki pa se je bilo treba temeljito pripraviti.
Pogovor z najstniki
Najstarejša hči, 18-letnica, je umetnica, perfekcionistka, globoka, a do Cerkve distancirana. Sin, star skoraj 17, je skavt, animator, judoist s črnim pasom. Je odgovoren in čuteč, a sprejemati odločitve mu je izredno težko. Najmlajša, kmalu srednješolka, je uporniška energija, talentirana za ples in glasbo, a trmasta in trenutno sta vera in Cerkev daleč od njenih tem.
Z otroki sva bila vedno povezana in glede počitnic čutila, da je prav, da se skupaj odločimo, kam gremo in kako se imamo. Zadnji dve leti pa je bil naš dopust, kljub pogovoru in optimističnim načrtom, skoraj ločen: bivali smo sicer v istem apartmaju, čas pa preživljali vsak po svoje: midva z najmlajšim aktivno, trije najstniki pa v svojem svetu – telefoni, knjige, spanje do desetih, “pustite me pri miru”. Letos je mož rekel: “Na morje ne gremo, pasivnost se lahko gremo doma.”
“Zakaj nista vprašala?!”
Neke nedelje v aprilu smo se zbrali na kavču in odprla sem temo Veržeja. Prebrali smo vse o počitniških tednih na DiŽ-evih straneh, potem sva jih vprašala, če so za. Prvi odziv: »Zakaj nas nista vprašala prej?« Najstarejša je bila proti, a bi se pogajala. V zameno za dodatne dneve na morju s fantom, bi se potrudila in šla z nami … Tam smo končali. Sin je bil neodločen, a rekel OK. Najmlajša je bila proti in vztrajala pri svojem ‘ne’, brez objektivnega razloga.
Ponudila sva kompromis: če bo po treh dneh neznosno, se pogovorimo in po potrebi odidemo. Dodala pa sva, da pri 14-ih nikogar nisva spraševala, če gre na počitnice z družino. Debata se je zaključila: najstarejša ostane doma, ostali gremo.
Prepuščanje? Prepuščanje.
Ko se je bližal avgust, sta se oba najstnika, ki sta na družabnih omrežjih zvesto spremljala story-je iz Veržeja, začela pritoževati nad vsem, kar ju čaka. Iz dneva v dan je bilo bolj napeto in na koncu sta si bila edina, da bosta po »tistih treh dneh« šla domov. Molčala sem in molila: da bi prišli nazaj vsi skupaj, pa da bi vsi od Veržeja nekaj dobili.
Bala sem se tudi moževega razočaranja, saj ga je skrbelo, koliko bo teden sploh družinski. V molitvi sem sredi tedna zaslišala: »Če sem ti obljubil, sem ti obljubil. Umiri se, vse bo.« A prepuščanje je moja šibka točka, zato sem prosila še mami, Mojco in prijatelje, da močno molijo za nas. Kljub temu sem se komaj upirala preigravanju rezervnih scenarijev in joku ob misli, da bi morali domov prej …
In smo šli …
In v soboto, 9. avgusta, smo spakirali in šli … v neznano. Nikogar nismo poznali. Nisem vedela, kako dolgo bomo ostali. A v avtu sem začutila mir – “bo(mo) že, Gospod, kajne?”
AK
Se nadaljuje – preberite 2. del >
Foto: arhiv DiŽ
