Potem ko sva več let od daleč in nekoliko zadržano spremljala navdušene objave o DiŽ-evih tednih družin, je pozimi pred letom dni po nenadnem vzgibu dozorela misel, da se tudi mi prijavimo.
Prvi vtisi
Prvi večer po namestitvi in večerji začnemo s programom. Sprašujeva se: Je to res za naju, za nas? Bomo zdržali cel teden? Toliko ljudi, toliko hrupa, toliko dogajanja! So to kakšne počitnice, da moraš tolikokrat v dnevu biti nekje ob določenem času? Sin, pomočnik animatorjev, se pritožuje, da ne bi cel teden čuval otrok.
Dnevni ritem
Dogajanje nas posrka, kmalu ujamemo ritem, urnik s prostimi popoldnevi vendarle daje dihati, tudi otroci se povsem vživijo. Urnik je pregledno zastavljen, vse teče v redu, dejavnosti se začenjajo točno. Zjutraj se zberemo na dvorišču in v krogu zapojemo in zmolimo, sledi oratorijska igra v izvedbi animatorjev. Vsi skupaj so se prvič srečali šele na dan prihoda, pa delujejo kot uglašena ekipa in ob dopoldnevih in večerih elegantno poskrbijo za veliko skupino otrok.



Rast za naju kot osebi, zakonca in starša
V prvih dneh poslušamo nagovore Uroša Perka – neposredni so, vključujejo pomenljive primere iz prakse, dotikajo se delikatnih tem osebnega, zakonskega, starševskega in družinskega življenja. Izkušen psihoterapevt pripoveduje o medgeneracijskih odnosih, o čustvenih incestih in preveliki zlizanosti v (katoliških) družinah. Poudarja, da je naravno, potrebno in dobro, da otroci v času odraščanja preizkušajo meje, da grejo svojo pot in si ustvarjajo svoj svet, da si zastavljajo lastne cilje in se učijo na lastnih izkušnjah in napakah, česar pa jim starši neredko ne omogočijo. Dopoldan za zmenek je ob vsej dinamiki dragocen, v razkošju dvojine vsaj na kratko odmevajo misli in občutja.



Duhovnost
Skupnemu bivanju močan pečat daje duhovno vrvenje in petje ob spremljavi kitar in flavte. Skupne maše obhajamo na travi v osvežujoči senci mogočnih dreves. Kako dobrodejno je, da je dovolj prostora, da se otroci lahko prosto gibajo in nihče nikogar ne moti! Velika milost so vsakdanje maše, kjer smo skupaj samo zakonci, v miru. Srčni Peter zna z vici in zgodbami, ki pogosto ganejo srca. Tudi pri spovedi se Božje usmiljenje in njegove besede dotaknejo mnogih.
V manjših skupinah nekajkrat izkusimo branje Božje besede in podelitev ob njej po sistemu Ecclesie. Čudim se življenjskemu bogastvu in modrosti, ki veje v skupinicah mož in žena, očetov in mam.
Večer s slavljenjem je sveti čas, ko okušamo, da nismo sami, da je On tu z nami. Vse podeljeno je odprlo rane, zavedamo se svoje krhkosti, šibkosti, grešnosti. Kako potrebujemo Gospoda, njegovo ozdravljajočo bližino, njegov ljubeči dotik!



Čas za družine in druženje
Ob popoldnevih raziskujemo Prekmurje in iščemo ohladitev v termah in ob naravnih jezerih – gramoznicah. Pogovori se dogajajo vmes, tu in tam. Vsak večer animatorje in starše povezujejo športne igre, zadnji večer nas razveseli piknik z družabnim programom – ob vodenih plesih se na dvorišču zibajo vse generacije, krasen pogled!
Kar ostane
Po intenzivnem, barvitem in bogatem tednu ob zaključni refleksiji številni izpostavijo, kako je ta čas kot sirup, ki daje okus vodi vsakdanjega življenja čez leto. Res – ni veliko okolij, kjer bi lahko vsi člani družine tako različnih starosti, z različnimi zmožnostmi in zanimanji, dobili nekaj zase in se dobro imeli. Po več mesecih foto spomini polnijo družinski album, ostaja povezanost z novimi prijatelji, slišane spodbude so v pomoč pri tkanju odnosov, mož si je kupil bas kitaro in že igra v župnijski zasedbi, zaživela je skupina Ecclesie za moške, ki sta jo po veržejskem navdihu ustanovila s prijateljem. Bogu hvala za vse darove in sadove tistega poletnega tedna!









Foto: arhiv M Bitenc