Ko gre človek prvič nekam, s seboj nekaj nese. Mi smo prišli v Veržej z različno mero odprtosti in raznolikimi pričakovanji. Na tem blagoslovljenem kraju pa nas je čakala bonboniera – škatla čokolatinov, kot se slikovito izrazijo Primorci. Vsakdanji okvir – jutranji krogi, maše, obroki, večeri – nam je pomagal, da se nismo izgubili v množici ljudi in pripravljenih dogodkov. Znotraj tega okvirja pa je bil prostor in čas za srečanja, pogovore, šport in igro, mirno srkanje kave ob klepetu, človeške in božje dotike … ki so se intenzivno začeli dogajati.
Pričakovanja se srečajo z realnostjo
Prvi čokolatin je bil nedeljski zmenek – kolesarski pobeg v sosednjo vas, obisk presenečenja in zmenek v troje ob omamno dišeči kavi in štrudlju – nepozabna urica, polna smeha, obujanja spominov na poročni dan pred 20 leti in načrtovanja bližnje prihodnosti. Po vrnitvi smo se z Jezusom srečali pri maši, maše so namreč okusni čokolatini, ki jih v Veržeju dobiš vsak dan po enega! 😉
Popoldne v Banovcih z najstnikoma, ki sta se zatopila vsak v svoj telefon, ni bilo prijetno. A okus po grenkobi je pregnala Ecclesia, v katero smo starši zagrizli kar nekajkrat, prvič v nedeljo zvečer. Svoja razmišljanja ob svetopisemskih odlomkih smo podelili in tako odrinili s čolnom na jezero – že tretji čokolatin v prvem dnevu. Sladek, z vsakim srečanjem skupine bolj.
V ponedeljek dopoldne smo z Ecclesio nadaljevali, popoldne pa sva, medtem ko sta starejša otroka počivala, najmlajši pa užival v peskovniku, preplesala. Da bi bilo le večkrat tako! Hladili smo se s sladoledom iz Štrka, ko pa je vročina popustila, zapluli v zanimiv večer. Zakonski in družinski terapevt Miha Novak nas je ta večer in naslednja dva dni korak za korakom vodil po svetu čustev – mojih, najinih, prijetnih in grenkih – zanimivi čokolatini. Zdravilni.
Med grenkobo in karamelo
Torkova maša je bila zame v znamenju solz – stisko ob zavedanju, da se bliža odločilni pogovor s hčerjo, sem se trudila prepuščati Gospodu, zares pa se je začelo kar pri kosilu:
»No, kdo me bo zdaj peljal domov?«
Pogovor je bil oster, čustva na robu. A vztrajala sva. Kot skrajno sva ji dala možnost, da ostane tukaj, brez da sodeluje kot animatorka. Sama domov pa ne more – če nikakor ne more zdržati tu, gremo domov vsi. Ni se strinjala ne z enim na drugim. Odvihrala je … Bombon z močno esenco pelina, da kar zapeče …
To je stopnjevala še očitna sinova stiska. Bled, molčeč in nedružaben je hodil sem in tja, saj je močno pogrešal svojo punco. A beseda je dala besedo – ena od animatork je sinovo punco poznala. Skozi pogovor o ljubljeni osebi je velika stiska izgubila svojo moč. Od tega večera naprej je bil sproščen, videlo se je, da počne stvari z energijo, igral je kitaro, se družil, smejal in zafrkaval s fanti … skratka, odprl je vrata in Bog je lahko vstopil. Čokolatin z okusom karamele in lešnikov posebej zanj!
Sredo je hči preživela sama, zamerila mi je. Midva pa sva se poglabljala vase – čustva, genogram, dediščina, prvi terapevtski pogovor in nova hvaležnost, da sva skupaj. Zvečer sva z Mojco najprej molili za hčer in vse mlade, da bi se jih Jezus dotaknil. Posebej sladko je bilo dejstvo, da nisem sama. Objeli sva se, jokali.
Ob čudoviti slavilni molitvi, ki je sledila, pa me je preplavil občutek miru ob zavesti bližine in pripadnosti Bogu. »Jaz sem Gospod, tvoj Bog. Ne imej drugih bogov poleg mene!« In v meni je pelo: »Samo Ti si moj Bog!«. Ko sva bila na vrsti pri celonočnem češčenju, sva ob treh zjutraj z možem pela, prosila in se zahvaljevala Jezusu za najine starše, zase in za najine otroke. V zraku je bilo čutiti vonj po karameli.
Posebej sladko je bilo dejstvo, da nisem sama.
Po vodi pridi bos
Četrtek, družinski dan, se je začel z izjavo hčere, da ne gre z nami nikamor. A sin je odločno rekel: »Družinski dan je, danes ne moreš ostati tu.« Supanje, burgerji, Vulkanija – sadni čokolatini – so počasi mehčali napetost. Večerno druženje mladih ob ognju je primaknilo piko na i.
Po pikniku in zabavnem večeru pa je stisnilo najmlajšega – solze in lakota, ker je zaradi igre pozabil jesti. Salezijanec Blaž mu je ob desetih zvečer pogrel pico – topel, tihi čokolatin, ki je zasijal v nasmehu do ušes. Po Marijinem petku je sobota je prišla čisto prehitro.
“Šele tretji dan ste se počili?!”
Na refleksiji sem poleg čudovitih vtisov podelila tudi naš torkov prepir – in se ob odzivu: »Šele tretji dan ste se počili?!?« z roko v moževi zavedla, kako lepo je biti človek med ljudmi in hkrati občutiti hvaležnost za vse, kar se ti dogaja in kar živiš.
Sklepna maša, polna hvaležnosti, bližine in Jezusa, ki hodi po vodi in kliče, nama je podarila enega zadnjih čokolatinov iz naše škatle. Ko je Miha Novak zapel svojo Po vodi pridi bos, je bilo jasno, da sem, sva in smo v Veržeju dobili toliko čudovitega, ker smo tvegali. Morda prvič zares. Hvala ti, Gospod. Amen.
AK
Vas zanima 1. del? Preberite tukaj >
Foto: arhiv DiŽ
