Otroci naj bodo načrtovani in zaželeni. Zakaj?

Od kod prihaja ta trditev? Kdo jo je uvedel? Sliši se povsem smiselno. Želimo biti dobri, ljubeči starši, ki bomo z odprtimi rokami sprejeli novo bitje. Morda to tudi pomeni, da bomo nanj povsem psihološko in materialno pripravljeni, dovolj »zreli«. Da otroci ne bi odraščali ob »nepripravljenih« starših …

Kaj to pomeni?

Da niso uravnovešeni? Da se še niso našli? Da se morajo najprej dovolj »pozabavati«? Da morajo iti skozi neko načrtovano terapijo, ki jim bo zagotovila, da so »zreli in usposobljeni«? Ali se bojimo, da bi v tem času, ko (hvala Bogu) ni vojne in vsesplošne lakote, odraščali v socialnem ali materialnem pomanjkanju?

In kaj, če nas otroci »presenetijo«?

Kaj, če otroci niso načrtovani? Ali to pomeni, da so tudi nezaželeni? V kakšno past se lahko ujamemo s tako miselnostjo, ki nam jo ponuja – kdo? Sodobna zahodna družba?

Ta citat sem namreč zasledila v priročniku za nosečnice pod člankom priznane ginekologinje, ki seveda tik pred tem našteje številne učinkovite metode preprečevanja »nezaželene« nosečnosti. To misel sem ujela tudi pri oglaševanju naravnih metod načrtovanja družine, kjer lahko prav tako s svojo voljo določiš mesec, v katerem bosta spočela otroka.

Radi načrtujemo

Načrtujemo vse. Od datumov za izpite, praznovanja, izlete in počitnice, obroke odplačevanja kreditov, leasingov, datumov za frizerja, rekreacijo, obšolske dejavnosti naših otrok in tako naprej. Koliko prostora pustimo za nevidne, nepredvidljive dogodke, za katere radi rečemo, da so delo Boga, da je to Božji načrt?

Zelo težko se mu včasih prepustimo. Opažam, da se mu eni lažje prepustijo na področju financ in rečejo, nekako bo že. Nekateri v šoli in pri izpitih. Nekateri pri partnerskih odnosih. Nekateri pri načrtovanju otrok. Daleč od tega, da zagovarjam tisti stari rek, kolikor jih bo Bog dal. Tudi ta je verjetno vodil v zavajanje ljudi z vzbujanjem občutkov lažne krivde pred Bogom.

Torej, so otroci lahko sploh nezaželeni?

Otroci, ki so ustvarjeni v ljubezni med dvema, pa čeprav ob za nas »nepravem« času, nikakor niso nezaželeni. Ravno v teh dogodkih vidim največje delo Božje Ljubezni! Da Bog najde način, da kljub človeškemu trudu, ki ga vlagamo v preprečevanje zanositve/ugnezditve, ustvari pogoje za novo bitje. Če to ni zaželen otrok v božjih očeh?! Kako ga tudi midva ne bi mogla sprejeti?

In ga sprejmeš … Četudi je na začetku presenečenje, šok, obup, nelagodje … V globini veš, da ti ga je Bog neposredno podaril in da ga boš sčasoma vzljubil in da bo pretresel ta vaš skrbno načrtovani svet in da bo osrečil okoli sebe številne ljudi (od sorojencev, babic, dedkov … in nekoč morda nekoga, s katerim bo ustvaril nov rod).

Sem izredna načrtovalka, tako da ima Bog včasih res malo možnosti, da poseže vmes.

Moja zgodba

Tudi sama sem izredna načrtovalka, vsak dan z novim seznamom opravil. Zelo rada načrtujem, celo daleč naprej. Takšna sem bila kot študentka, takšna sem v službi in seveda tudi doma. Še tloris hiše sem načrtovala do centimertra. Bog ima res malo možnosti, da poseže vmes. 😊

Znal pa je iz mene narediti mamo 5 otrok, za katere si niti v sanjah nisem mislila, da bi jih bila sposobna vzgajati ali preživljati, ker se mi je zdelo, da za to potrebuješ posebne kvalifikacije in kapacitete. In za to sem mu neizmerno hvaležna, četudi sem podvomila v Njegov načrt. Zdaj vidim, da je bil to najboljši načrt v mojem življenju.

Zaradi teh otrok sama sebi postajam boljši človek, umiram lastnemu egoizmu in se v sebi čutim izpolnjeno, osmišljeno in srečno kot še nikoli do zdaj. In vsakega izmed njih sem sposobna ljubiti in zraven še vse tisto, kar smo mame pripravljene narediti za svoje otroke.

Niti v sanjah nisem mislila, da bi jih bila sposobna vzgajati ali preživljati, ker se mi je zdelo, da za to potrebuješ posebne kvalifikacije in kapacitete.

Nekoč mi je neka modra žena rekla, kakšni smo ljudje … Ko se napove otrok, ki je v očeh okolice »nenačrtovan«, imamo veliko za povedati, ali je to v redu ali ne. Ko pa se od nas poslovi en človek, ki smo ga imeli radi, ga pa na veliko objokujemo in pravimo, kako ga bomo pogrešali.

Ne bojte se otrok, ki niso »načrtovani«! Prinašajo neslutene razsežnosti in blagoslove, ki jih sami sploh nismo sposobni uvideti ali predvideti.

Nastja Hliš