Če se prepoznate v zgornjem zapisu, potem je to razmišljanje za vas. Želim namreč deliti izkušnjo, ki je letos poleti v Veržeju nahranila več kot 90 družin. To niso le počitnice. To je investicija v zakon, družino in dušo.
Od »Kako si?« do »Kaj zares čutiš?«
Ena največjih pasti našega hitrega tempa je površinskost. Tudi v zakonu. Letošnji gost vseh treh tednov, terapevt Miha Novak, nas je s humorjem in strokovnostjo povabil, da gremo globlje. Na potovanje v notranjost – k našim šestim osnovnim čustvom. Spoznali smo, da so čustva nevtralna – niso dobra ali slaba, ampak preprosto so. Ključni uvid za mnoge pa je bil spoznanje, kako eno čustvo, na primer jeza, pogosto postane le maska, s katero prekrivamo bolj ranljiva, primarna čustva, kot sta sram ali strah.
To smo lahko konkretno videli ob risanju družinskih geneagramov, kjer so se kot na dlani pokazali čustveni vzorci, ki se nezavedno prenašajo iz roda v rod. Ko sem sam v varnem krogu moških delil svojo zgodbo o pradedku, ki je zakockal kmetijo, sem s presenečenjem ugotovil, da v svoji bolečini nisem edini. Spoznali smo, da nismo sami v svojih bojih in da družinskih skrivnosti ni treba več »čuvati«, saj nobena naša preteklost ni prevelika, da je Kristus ne bi mogel ozdraviti.
Prostor, kjer je varno biti ranljiv
Če bi morali izkušnjo Veržeja strniti v eno besedo, bi bila to verjetno skupnost. Kot je dejal eden od udeležencev:
“Tu prideš v zdravo jedro družbe. Na otrocih se to pozna. Počutiš se kot doma.”
Ta odprtost se ni zgodila sama po sebi. Ustvarili so jo pogovori, delitve v malih skupinah Ecclesia, skupne molitve in predvsem občutek varnosti, da lahko pred drugimi odložiš maske. In ko smo drug drugemu prisluhnili, se je rodil skupni imenovalec vseh naših pričevanj: globoka želja, da teh bremen nočemo prenesti na svoje otroke. Ko bodo oni čez dvajset let risali geneagram naših družin, naj ta ne bo zaznamovan s sramom in molkom, ampak z zaupanjem, povezanostjo in vero.
Otroci v raju, starši v miru in popoldnevi za vse
A kako se poglabljati vase, če moraš ves čas skrbeti za otroke? Odgovor v Veržeju se imenuje: animatorji. Ta neverjetna skupina mladih, polna pristne energije in veselja, ni le pazila na naše otroke – živela je z njimi. Navdušenje staršev je bilo očitno: “Animatorji so vredni občudovanja,” je dejal eden od očetov. Otroci pa so bili tako navdušeni, da so spraševali:
“Če je mogoče biti tu dva tedna?”
Za nas starše je bil to neprecenljiv dar: mir, da smo se lahko posvetili programu in drug drugemu.
Popoldnevi so bili namenjeni dragocenemu družinskemu času. Medtem ko so nekateri raziskovali skrite kotičke Prlekije in Prekmurja, smo se drugi v velikem številu srečali na kopališču v Banovcih, kjer sta otroški smeh in sproščen klepet staršev odmevala pozno v dan. Hkrati je Veržej zakladnica tudi za mlade animatorje, ki tu vidijo, da niso sami v svoji veri, in v služenju najdejo potrditev za svojo pot.
Duhovna hrana, ki nahrani za mesece vnaprej
V Veržeju duhovnost ni bila le točka na urniku, ampak zrak, ki smo ga dihali. V vseh treh tednih nas je s svojimi iskrivimi nagovori in pristno domačnostjo duhovno razvajal salezijanec Mitja Štefan Franc. Njegova dostopnost in modrost sta bili pravi balzam za dušo. Jutranje maše, večerno slavljenje, ki je dvigalo srca v nebo (posebna pohvala gre Tadeju Vindišu ter Leonu in Jani Kuzma), in tiha adoracija pred Najsvetejšim so bili trenutki, ko smo se lahko ustavili in zares srečali z Bogom. Kot je dejala ena od udeleženk:
“To so počitnice z vsebino. Za nekaj mesecev dajejo zalogo duhovne hrane.”
Skupnost, ki postane velika družina
In potem so tu še večeri. Ko se je uradni del programa končal, se je življenje preselilo k “Štrku”. Ob zvokih kitare in harmonike smo peli pozno v noč, se smejali in delili zgodbe. Vrhunec vsakega tedna pa je bil prosti dan, ki smo ga zaključili z zares obilnim piknikom in prijetno zabavo. V našem, drugem tednu, je za pravo veselico poskrbel celo mladi DiŽ-ev bend, ki je dokazal, da je življenje po Božje polno pristnega veselja.
Vodenje teh tednov je velika odgovornost in veselje. S Sašo sva vodila drugi teden, pred nama sta bila Marjeta in Matej Bec, za nama pa Ines in David Križman. Skupaj z animatorji, ki so jih vodili Gregor in Lucija Gartner, Jana in Leon Kuzma ter Mojca in Robi Nuč, smo poskušali ustvariti kar najboljšo izkušnjo. Za to, da smo se počutili zares doma, gre velika zahvala našim gostiteljem, Salezijanski skupnosti v Marijanišču.
Sadovi, ki ostanejo
Kaj pa odnesemo domov? Morda je najlepše povzel nekdo v zaključni refleksiji:
“Jaz sem doživel en tak reset. Enostavno je treba na novo. Na novo moram vse premisliti, začeti na novo in iti absolutno v pravo smer. V Božjo smer, z molitvijo naprej.”
Veržej ni le teden dni, ampak seme, ki je posejano v naša življenja. Verjamemo, da se bo ta močna izkušnjo od več kot 90 družin skozi leto pretakala v njihova okolja in da bodo “dajali naprej”, kar so sami prejeli. Hvala vsem, ki ste soustvarjali to nepozabno izkušnjo. Se vidimo naslednje poletje!
P.S. Prijave se odprejo januarja – točen datum pa izveste v e-novicah 😉
Foto: arhiv DiŽ
(Zgoraj utrinki 2. tedna, spodaj 1. tedna.)
