… nadaljevanje (kliknite tukaj za 1. del):
Romanje – izkustvo, ki povezuje!
Za to vrsto poti – romanje – naju je navdušil pokojni prijatelj Bogdan Žorž. Ko sva ga nekoč obiskala, nama je navdušeno pripovedoval o Caminu (Pot svetega Jakoba). Z ženo Zdenko sta ga dvakrat prehodila. Tudi midva z Vilmo sva takrat sklenila, da se bova »nekoč« odpravila na Camino. In res sva v letu 2017 prehodila 830 kilometrov dolgo pot.
Tudi v Sloveniji imamo Jakobovo pot, ki ima štiri »veje«: dolenjska, prekmursko-štajerska, primorska in gorenjska ali višarska veja. Po Jakobovi poti lahko hodiš sam, v dvoje ali v skupini. Zadnja leta hodim pretežno v skupini. Tako smo s prijatelji leta 2018 prehodili dolenjsko vejo, leta 2019 primorsko, leta 2021 zaradi korone v manjši zasedbi prekmursko-štajersko, letos pa smo štirje možje že prehodili del gorenjske veje – do Brezij in upamo, da nam bo še v tem letu uspelo prehoditi preostanek poti do Višarij.
Z molitvijo prepletamo našo domovino …
Ko romamo po Jakobovi poti, z molitvijo prepletamo našo domovino in nanjo kličemo Božji blagoslov. Naš letošnji molitveni namen je: sprava v naših družinah in v naši družbi. Ljudi, ki jih srečujemo, lepo pozdravimo in z njimi, če je le mogoče, izmenjamo nekaj besed. Preden gremo dalje, jim izročimo DiŽeve kazalke (Dajemo naprej!) in jih povabimo, naj nas obiščejo na naši spletni strani in se nam kakorkoli pridružijo. Bog že ve, koga želi na ta način povabiti bližje k sebi.
Sicer pa gre pri romanju še za druge vidike povezovanja oziroma utrjevanja skupnosti. Na prvem mestu je ustvarjanje pristnih prijateljskih in bratskih vezi med nami, romarji. Veliko se pogovarjamo, skupaj molimo, se smejimo, drug drugega bodrimo in si pomagamo, ko je pot naporna, obenem pa si med seboj podelimo osebna duhovna izkustva in tista iz naših družin, še posebej, ko gre za odnos do naših žena.
… in družinam dajemo priložnost za gostoljubje 🤗
Pomembno je tudi to, da romarji na poti nismo nikoli sami, pač pa se povezujemo z našimi (predvsem DiŽevimi) družinami, katerim damo priložnost za gostoljubje. Kako? Odvisno od situacije: eni nas povabijo na kavo, drugi na malico, spet drugi nam ponudijo kosilo, so pa tudi taki, ki nam za eno noč odprejo vrata svojega doma – nas sprejmejo pod svojo streho, ter nam dajo na razpolago tuš, posteljo (tudi jogi na tleh) in večerjo, naslednje jutro pa še zajtrk in marsikdaj tudi kakšen sendvič za na pot.
Ko rečem, da jim mi, romarji, »damo priložnost za gostoljubje«, ali kot bi rekel apostol Pavel: »Vadijo se v gostoljubju«. Romarji ne potrebujemo »hotelskih storitev«, pač pa toplino doma, življenjsko okolje, ki ga družina premore – tako glede nastanitve, kot tudi glede prehrane. Ni skrivnost, da smo danes v naših družinah, zaradi tiranije časa in obveznosti, vedno bolj zaprti vase, tako pa se učimo dajati in deliti to, kar imamo. Romarji smo, bolj kot materialnih dobrin, za katere smo zelo hvaležni, veseli prijateljskih srečanj in močnih – družinskih – vezi, ki se ob takih srečanjih spletejo med nami.
Z dobroto (sploh, če se ta uresničuje v potrebah) spletene vezi so ne le trdne in trajne, pač pa tudi zelo pristne in osebne. Lahko rečem, da se med nami splete neke vrste zaveza, ali če to ubesedimo: »Dobrodošel, ko boš kaj potreboval. Računaj name. Tvoja dobrota ne bo nikoli pozabljena. Vrata mojega doma so zate in za tvoje bližnje vedno odprta. Moj dom je tvoj dom.« Zame osebno so to močna znamenja skupnosti.
Priložnosti za zakonske skupine
Zakonske skupine so v samem bistvu take skupnosti. V njih moremo prepoznati visok nivo medsebojne pripadnosti, zaupanja in pripravljenosti »pomagati svetim v potrebah« (Rim 12,13). Preden sva z Vilmo zbrala dovolj poguma, časa in denarja, da sva se lahko odpravila v Španijo na Camino, sva v letih 2014 – 2016 hodila »Od skupine do skupine za dobro družine«. Obiskovala sva DiŽeve zakonske skupine in povsod, kamor sva prišla (peš), so naju odprtih src sprejeli v svoje domove.
Povsod so se zbrali člani zakonske skupine, ki so medse povabili pare iz domače župnije ali širše okolice, predvsem tiste pare, ki bi lahko bili potencialni člani novo-nastajajoče zakonske skupine …
Nekateri so po sveti maši pripravili program, naju povabili k besedi, čemur je sledilo druženje in »piknik večerja«, nekateri so celo povabili lokalne pa tudi nacionalne medije, da so o dogodku poročali … Midva sva običajno pričevala o pomenu povezovanja zakoncev v zakonskih skupinah in k pričevanju povabila tudi kakšen domači par … Na ta način so se utrjevale vezi med člani zakonske skupine. Za naju so bila to bogata izkustva, ki jih hraniva v albumu najinih spominov.
Nekaj preprostih in učinkovitih načinov
Premišljujem, kako imajo dane zakonske skupine zares veliko priložnosti za utrjevanje skupnosti – za medsebojno povezovanje. Ena zakonska skupina lahko v svoj kraj povabi drugo zakonsko skupino, ki lahko tja pride peš. Skupaj lahko pripravita program, medse povabita pričevalski par, organizirata moške ali ženske zajtrke ali večere.
Na tak dogodek povabita pare iz okolice, ki se še iščejo, ki takega povezovanja ne poznajo, ki po nečem hrepenijo, pa ne vedo, da kaj takega sploh obstaja.
Zakonske skupine lahko organizirajo skupna nedeljska romanja, pohode, izlete, praznovanja, obiske kulturnih ali športnih prireditev, predstavitve znanih osebnosti iz kulture, športa … Vendar je pri takih dogodkih bolj kot kulinarika, kulturni ali strokovni vidik samega dogodka, pomembno dobro počutje članov zakonskih skupin in tistih, ki so prvič na takem dogodku – skratka, domačnost.
Nanizal sem le nekaj idej, ki jih vidim sam, vem pa, da ste ustvarjalni in je takih in podobnih idej med vami še veliko. Vedno bolj sem prepričan, da bodo imele prijateljske vezi med zakonci in družinami v prihodnje zelo pomembno povezovalno vlogo. Če si izposodim Pavlove besede, bi takole zapisal: »Le da se, pa naj bo že na kakršenkoli način, iz preračunljivosti ali iskrenosti, gradi skupnost bratov in sester« (Filipljanom 1,18). Pa veselo na delo!
Foto: Klemen Lajevec, Aleš Čerin, arhiv DiŽ
