Pred desetimi dnevi je v Radencih potekala veličastna prireditev DAJEMO NAPREJ 2022. Zbralo se nas je več kot 110 voditeljskih (sedanjih in bodočih), pričevalskih in govorniških parov iz vse Slovenije. Vsi smo globoko zajemali in se okrepčali z novim upanjem in novo gorečnostjo. ZAKAJ? Da bomo še naprej s hvaležnostjo in ponižnostjo pričevali o Božji dobroti, pravičnosti in ljubezni, ki nikoli ne mine.
Izgubljamo moči v bitkah, v katerih ne moremo zmagati?
Z Vilmo sva prisotnim položila na srce nekaj besed. Citiral sem misel iz knjige Benediktova opcija (The Benedict Option, Rod Dreher), kjer avtor pravi: »Namesto da izgubljamo moči v bitkah, v katerih ne moremo zmagati, raje gradimo skupnosti in te skupnosti povežimo v močne mreže odpora, ki bodo na dolgi rok prelisičile, preživele in premagale ´agresorja´«.
Ta misel me zelo nagovarja. Zakaj? Ker sem sam zelo rad v družbi dobrih ljudi, ki imajo podobne vrednote in ideale, so iskreni, pošteni, razpoložljivi, pripravljeni pomagati pomoči potrebnim (in jih tudi ni sram prositi), ki brez zadržkov radi dajo na razpolago sebe, svoj čas, svoj dom, svoje imetje … Besede apostola Pavla ne morejo biti bolj jasne: »Pomagajte svetim v potrebi, gojite gostoljubje« (Rimljanom 12,13, JUB). Taka družba (skupnost) zame naj bi bila Cerkev, ki je Božja ustanova – Božja družina.
Prepričan sem, da si pri Družini in Življenju prizadevamo prav za to: ustvarjati (graditi) skupnosti družin – bratov in sester, ki bodo pripravljeni pomagati svetim v potrebah (bodo na razpolago pomoči potrebnim) in bodo pripravljeni deliti, kar so in kar imajo. Ko prebiram Jobovo zgodbo, me Job nagovarja s svojo pokončno zaupnostjo: »Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo« (Job 1,21). In res ni treba biti zelo moder, da človek spozna in prizna, da nič, kar je in kar ima, ni samoumevno. Nič nismo prinesli na svet in nič ne bomo odnesli s seboj. Kar smo in kar imamo so čisti Božji darovi, za katere smo lahko Stvarniku hvaležni in si prizadevamo biti dobri oskrbniki teh darov.
Graditi skupnost je upanje za prihodnost
Skupnosti ne gradimo pred televizorjem, niti s televizorjem, še manj s tistimi, ki tako ali drugače poplesavajo po ekranu; skratka, skupnosti ne gradimo preko ekrana – ne velikega in ne malega. Čeprav je bilo v času korone lepo videti obraze prijateljev na ekranu in z njimi vsaj na daljavo pokramljati, to ne more nadomestiti pogleda v oči, stiska roke, nasmeha in objema! Vsaj pri meni ne!
Če dobro premislim, so ekrani za marsikaj nujno potrebni in dobri, hkrati pa so uničevalci skupnosti in instrumenti individualizma.
Da ne bi bili zaradi zavajanj in laži sodobne kulture zmedeni, prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga ustvarjalno razločevati in iskati načine in poti za gradnjo skupnosti, naj nam pomaga prepoznavati gradnike pristne pripadnosti drug drugemu in Bogu. Saj ko nekaj posvojimo in za nas postane sveto, ko začutimo globoko pripadnost nečemu ali nekomu, želimo to »pridobitev« ne le ohraniti in negovati, pač pa jo tudi deliti z drugimi, ki tega še ne poznajo.
Mimogrede pozdravim, dam revijo in povabim
Zadnja leta več hodim kot prej. Hodim z namenom: najprej, da nekaj koristnega naredim zase in za svoje telo, hkrati pa tudi za svojega duha, saj imam med hojo dovolj časa za molitev. Držim se namreč tistega načela, ki pravi:
»Najprej govori Bogu o človeku, potem pa človeku o Bogu!«
Prav to načelo se nanaša na drugi namen moje hoje, ki je: srečevati se z ljudmi in se z njimi pogovarjati. Kadar hodim sam, imam v torbici za pasom ali v manjšem nahrbtniku vedno kakšno našo revijo DiŽ, ali pa kazalko 10 pravil za srečen zakon. In ko grem mimo ljudi, običajno dokaj naglas pozdravim: »Bog daj srečo, dober dan!« Ljudje se odzovejo in vedno odzdravijo. Če so odprti in zgovorni, vprašajo, kam sem namenjen. To je zame znak, da se lahko za nekaj trenutkov ustavim in z njimi malo poklepetam ter jim ob odhodu dam revijo ali kazalko, obenem pa jih povabim, naj nas obiščejo na naši spletni strani www.diz.si. Če jih zanima kaj več ali če mi ponudijo kozarec hladne vode, soka ali vina, se nikoli ne branim, saj vem, da se lahko v daljšem pogovoru med nami splete pristnejši odnos.
Zakaj tako delam?
Apostol Pavel bi rekel: »Postal sem služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil« (1 Korinčanom 9,19). Pridobil? Za kaj in za koga? Za Pavla vem, da je želel pridobivati ljudi za Kristusa – za Božje kraljestvo, za skupnost – za Cerkev. Tudi sam želim pridobivati ljudi za Kristusa, jih pripeljati v Cerkev in jim pokazati mnogo odličnejšo pot – pot Ljubezni. Zato sem poklican, da »sejem«, oziroma da opravim svoje poslanstvo. (Škof Jurij Bizjak bi rekel, da sem poklican, da »kikirikam« kot tisti petelin, ki je zapel, ko je Peter Jezusa trikrat zatajil – petelin je le opravil svoje poslanstvo in ni imel pojma, kaj sta imela med seboj Jezus in Peter.)
Ko seme posejem, je Bog tisti, ki daje rast. Ne vem, koga želi Bog po meni povabiti k sebi v skupnost – v družino Božjih otrok. Včasih mi Sveti Duh razodene, da moram za koga več moliti, vedno pa ne …
Foto: Matjaž Maležič, Aleš Čerin, arhiv DiŽ
