Nedavno sem priznal, da se v priliki o izgubljenem sinu, ki jo v tem »letu sinovstva« postopno »žvečimo«, bolj prepoznam v starejšem bratu. Tudi v meni namreč – občasno, a še vedno – živi tista hlapčevska logika, zaradi katere starejši sin očetu dobesedno reče: δουλεύω σοι – »suženj sem ti« (prim. Lk 15,29). Ne reče »otrok sem« ali »dedič sem«, ampak suženj.
Se še kdo prepozna v tem?
Cankarjeva misel, da smo Slovenci za hlapce rojeni in za hlapce vzgojeni, je boleče natančna. Stoletja smo služili tujim gospodarjem na zemlji, ki je bila le napol naša. Tudi prejšnji sistem nas je izuril v servilnosti; natančno smo vedeli, kaj se sme izreči na glas in kje je treba zgolj ukloniti hrbet. In danes? Z isto vnemo kimamo novim mednarodnim zapovedim, medtem ko doma, na varnem, ob šanku, potiho godrnjamo in gojimo zamero do celega sveta. Redko pa nas boste srečali tam, kjer bi bilo treba s pokončno držo zares zahtevati lastno dostojanstvo.
Vendar to ni le narodna diagnoza, ampak ogledalo srca. Ta drža – navzven pridno služiti, navznoter pa tiho in zamerljivo godrnjati – ni stvar zgodovine ali politike. V meni je. V nas je. In to je natanko drža starejšega sina.
Ob tem se mi poraja vprašanje: kje piše, da mora Cankarjeva diagnoza veljati za vedno? Trdno sem prepričan, da Božja volja za nas ni v tem, da ostanemo hlapci. Prišel je čas, da Očetu končno dopustimo, da nas iz sužnjev prevzgoji v svoje sinove in hčere.
Tisti, ki smo »znotraj«, smo pogosto najbolj izgubljeni
In to je v prvi vrsti naloga nas v Cerkvi. Na januarskem srečanju DiŽ-evih regijskih voditeljskih parov in na srečanjih, ki so sledila, smo jasno uvideli, da na držo starejšega sina nikakor nismo imuni. Mi, ki smo »znotraj« – ki hodimo k maši, vodimo skupine in služimo –, se najpogosteje prepoznamo prav v njem. To ni naključje. Jezus je celotno prispodobo povedal farizejem in pismoukom, ki so godrnjali, ker je sprejemal grešnike in jedel z njimi. Prav starejši sinovi s(m)o namreč naslovniki celotne prilike o izgubljenem sinu. Mi smo tisti, ki smo v resnici najbolj globoko izgubljeni.
Naša tragika je v tem, da se tega ne zavedamo in zato še naprej hlapčujemo v hiši, ki je v resnici že naša.
In tu je srčika naše težave. Starejši sin že ima vse, po čemer hrepeni. Oče mu to pove naravnost: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.« (Lk 15,31) Oče mu ničesar ne odteguje; prikrajšan je le zato, ker sploh ne ve, da vse to že ima. V tem je njegova tragedija – in naša. S krstom smo že posinovljeni Božji otroci. To se je že zgodilo. Tega si ni treba več zaslužiti. Naša tragika je le v tem, da se tega ne zavedamo in zato še naprej hlapčujemo v hiši, ki je v resnici že naša.
Ob ponovnem branju me je najbolj pretreslo spoznanje, da se je lažje spreobrniti, če zares odideš. Mlajši sin je odšel, padel na dno, šel skozi blato in lakoto – a prav ta zlomljenost ga je ob vrnitvi odprla za Očetov objem. Starejši brat tega ne razume, zato mu zavida. Zavida mu to odprtost in drznost, da je odšel v navidezno svobodo in tam okusil njeno resnično nesvobodo. Sam tega ne pozna, saj nikoli ni nikamor zares odšel.
Dve najpogostejši pasti
Prav o teh stvareh smo imeli Slovenci priložnost razmišljati v dneh, ko pišem ta članek, saj smo bili priča dvema obiskoma, pri katerih smo sodelovali tudi mi, DiŽ-evci. Vsak od njiju me je močno zaznamoval. Najprej je konec maja med nas prišel Giff Lasta, avtor knjige Pot mladeničev z dekleti. V prvem poglavju te odmevne knjige, ki jo te dni bere veliko naših očetov in sinov, opiše dve pasti, v kateri pademo, kadar svojo vrednost gradimo na tem, kaj naredimo, in ne na tem, kdo smo.
Prva je past »dosežkarja«: ta se vrže v boj, a postane hladen in obupan, ker vso svojo vrednost gradi na uspehu in ve, da ga le en spodrsljaj loči od propada. Druga past pa ujame tistega, ki vnaprej odstopi iz boja; njegovi standardi so tako visoki, da se že vnaprej zaveda, da jih ne bo dosegel, zato na dosežkarje raje gleda zviška. Lasta opozori, da sta to dve plati istega napuha. V obeh prepoznam držo starejšega sina: eden meri svojo vrednost v tem, koliko je naredil, drugi pa se umakne, da mu je sploh ne bi bilo treba meriti.
Ta tematika se mi zdi za nas neskončno pomembna, saj se ti dve dinamiki povsem konkretno odigravata tudi v naših zakonih. Vsak od nas si lahko zastavi vprašanje, koliko stvari v družini počne iz drže uboge, nemočne žrtve, ki ji nekdo drug gospoduje. Možje se pogosto umaknemo v pasivnost, v odnos »to nima nobene zveze z mano« – in ta umik vlečemo že od Adama. V takšnem odnosu pa žena nato prevzame nadzor; svoj nemir skuša ukrotiti tako, da poskuša obvladati vse. Na koncu se v zakonu znajdeta dva ranjena človeka, ki se branita vsak po svoje. Oba pa poganja isti vir: identiteta, ki sloni na »nastopu« in ne na sinovstvu.
Možje se pogosto umaknemo v pasivnost, v odnos »to nima nobene zveze z mano«; v takšnem odnosu pa žena nato prevzame nadzor in poskuša obvladati vse.
Šele ko se zavemo dostojanstva Božjih sinov in hčera, lahko zaživimo drugačno kakovost življenja in odnosov. To je način bivanja, ki nas ne izčrpa in ob katerem ne pregorimo, ampak se v njem lahko celo dobro spočijemo, kot nas vabi Jezus: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,28-30)
Kaj te osvobodi dokazovanja?
Petega junija pa nas je obiskal še Christopher West. Morda ste prisluhnili podkastu z njim? Že sama priprava na ta pogovor mi je pokazala, da se v meni nekaj opazno spreminja. Včasih bi se v tak izziv podal iz čiste dosežkarske drže – z željo, da nekaj dokažem, da ne bi izpadel neumen in da si sploh prislužim svoje mesto za mizo. Tokrat pa v sebi počasi okušam nekaj drugega. Ni mi treba dokazovati, da sploh smem biti tam. Lahko pridem kot sin. To je drugačna drža, ki s seboj prinaša veliko več miru.
In o tem je govoril tudi Giff – o napredovanju in delovanju, ki temelji na sinovstvu in ne pomeni krčevitega oklepanja uspeha. Ne trudiš se več zato, da bi nekdo postal. Trudiš se zato, ker že veš, kdo si. Lahko se spočiješ v Bogu. In ko se vse podre – kar se prej ali slej bo –, se ti ne podreš zraven, ker tvoja identiteta ni bila zgrajena na dosežkih.
Ni mi treba dokazovati, da sploh smem biti tam. Lahko pridem kot sin.
Tole se morda komu zdi že malce preveč, ampak mislim, da se kristjani v končni fazi bojimo lastne moči. Bojimo se izstopati, da ne bi postali prevzetni, zato raje ostajamo v varni povprečnosti. Spomnim se prijatelja, ki mi je nekoč zaupal misel, ki sem si jo zelo dobro zapomnil: »Če bi zares shujšal in bi poleg tega, da sem nadarjen, še lepo zgledal – ali bi sploh zmogel ostati zvest svoji ženi?« Kot da si v globini ne upamo verjeti, da smemo biti to, kar v resnici smo. Da smemo ponosno stati v svojem dostojanstvu.
Si upamo končno stopiti na gostijo?
Henri Nouwen je o starejšem sinu zapisal nekaj močnega: njegove zamere ni mogoče preprosto razčistiti z razumom, ker se je prilepila na »spodnjo stran« njegove kreposti. Včasih je naša jeza prilepljena prav na našo dobroto – oziroma na tisto, pred čimer nas skuša naša zunanja, »zaslug polna« dobrota obvarovati. In prav iz tega moramo izstopiti.
Zato vam za to poletje želim nekaj nenavadnega. Vzemite si ga kot poletje sinovstva. Mi, Slovenci – in pogosto tudi mi v DiŽ-u – se znamo zapreti, znamo služiti in se znamo tudi po tiho pritoževati. Ne znamo pa treh stvari: ne znamo sinovsko prositi, ne znamo se zares poveseliti in si niti ne upamo začutiti, kaj si pravzaprav želimo. Tudi starejši sin si je želel zabave s prijatelji, pa si tega ni upal niti izreči.
Najdite letos način, da se poveselite. Pa ne s pobegom – ne z alkoholom, zaslonom ali delom. Ampak tako, da si za hip preprosto dovolite biti ljubljeni. Da okusite, da je vse, kar je Očetovo, že vaše.
Ko boste to okušali, boste počasi opazili, da niste več toliko kot starejši ali mlajši sin, ampak vedno bolj kot Oče. Tisti, ki ne čaka v hiši z zamero, ampak stopi ven. Naproti obema. Tistemu, ki je odšel, in tistemu, ki je ostal in se kuja na pragu.
Prav o Očetu bo tekla beseda v jesenski številki naše revije. In prav njegove besede bodo naslov letošnje konference Dajemo naprej: »Vse, kar je moje, je tvoje« (Lk 15,31). Lepo vabljeni – ne zato, da bi spet nekaj dokazovali, ampak da bi končno vstopili na gostijo, na katero ste bili povabljeni že od samega začetka.
Oče prihaja naproti. Tudi tebi. Tudi meni.
Članek je bil prvotno objavljen v Reviji Družina in Življenje.
Foto: Envato
