Letošnja zima je po dolgem času spet ena tistih pravih, vsaj zame, ki imam nekoliko mlajši EMŠO (primerjajoč mojo sosesko). Sosedje namreč pravijo, da o tistih »ta vornh« zimah ni ne duha ne sluha več. A tudi gaziti, ko je snega do kolen, ni mačji kašelj …
Hvaležen za dereze
Zimski vzponi so ena izmed mojih najbolj priljubljenih aktivnosti. In če si povrhu tega doma še neposredno pod hribi, potem so zimske radosti tako rekoč na krožniku. Lansko zimo mi je bilo prvič dano, da sem se s prijateljema podal do naše najvišje ležeče gorske koče – do Kredarice. V spodnjem delu smo bili lahko še precej poletno obuti (tj. samo planinski čevlji) in tako opremljeni smo vztrajali precej visoko … vse dokler prijatelj, na nekem ledenem in izpostavljenem mestu, ni za nekaj metrov zdrsnil proti dolini.
Natopil je trenutek streznitve – opremi se razmeram primerno, ali pa nimaš tukaj kaj iskati. Čez nekaj minut smo imeli vsi nameščene dereze in cepin v roki. Vzpon je zopet postal mnogo varnejši, na dereze (in cepin) smo se lahko popolnoma zanesli.
Varen privez
Med nadaljnjo hojo navkreber sem imel čas razmišljati. Prijateljev zdrs sem primerjal z mojim življenjem … koliko krat tudi sam naletim na spolzke in mehke terene, ko se mi pod nogami vdira; kolikokrat (dnevno) zdrsnem za nekaj metrov/korakov nazaj. Zame je spolzek teren še vedno odnos z mojimi najbližjimi, moj egoizem, moj »prav« … tu gre navkreber po polžje, nazaj pa po vseh štirih. ?
Razmišljal sem tudi, s čim bi lahko primerjal varen korak v derezah? Zame je varen »privez« predvsem redna molitev v tihoti jutra, kjer resnično izkušam Božjo bližino (med hribovci velja rek »zjutraj se dan začne« ali pa »rana ura – zlata ura«), pa obisk svete maše tudi med tednom, zakonske duhovne vaje … v zadnjem času pa »dober oprijem« najdem tudi v redni mesečni spovedi.
Hoditi v pravi smeri (ali pa vsaj čim manj skreniti s poti) mi pomaga tudi siceršnja dnevna »priklopljenost« na Očeta – bodisi pred in med delom v službi, pri domačih opravilih, med športnimi dejavnostmi … in hribolazenje je kot nalašč za to.
Varčevati kjer je smiselno
Pred kratkim sem pričakal sončni vzhod na Poreznu. Za te potrebe sem si vzel dereze za sredogorje, ki pa so bile že precej dotrajane (in deležne kar nekaj mojih dodelav) … mislih sem si namreč »za tja gor bodo še dobre« … za nove pa je bilo še škoda denarja.
Proti vrhu Porezna je postajalo vse bolj ledeno in tudi vse bolj vetrovno. Dereze so se mi pogostokrat »snele« in zahtevale so precej vmesnih popravljanj … za povrhu, pa me je veter močno prestavljal sem ter tja.
Zopet je sledil trenutek streznitve – ne varčuj pri stvareh, ki ti predstavljajo varnost (zase in posledično tudi za moje bližnje), ki ti zagotavljajo trdno zasidranost »v teren«. Še isti dan sem naročil nove dereze. ?
Izberi pravo opremo
Pa sem imel med spustom zopet obilo za premišljevat. Eno je dejstvo, da včasih nepravilno varčujem pri materialnih stvareh (»gorenjska kri« ?). Drugo, še pomembnejše pa, ko varčujem pri odnosu do soljudi: s pozornostjo, potrpežljivostjo, ponižnostjo … in hitro se od nekod pojavi »ta kosmat« veter, ki me odnese. Želim, da bi si lahko vedno pel » … močno sidro si v viharju mi … ko sem šibek, takrat vstopiš ti!« (Svetnik – Ko ne zmorem).
Izkušam, da lahko »meje mogočega« (bodisi v lastnih omejenostih ali pa v svoji družini, okolici …) osvajam in premikam edino s pravilno opremo (Efežanom 6,11). Nepravilno varčevanje se lahko konča z ne-osvojitvijo tako želenega Vrha.
foto: arhiv družine Čelik
