»Želim si, da bi se pomiril s sosedi, da bi se prenehali spori med nami, da bi našli tisto zlato nit …« so mi v glavi odmevale besede moža, ki mi je to lepo besedno zvezo »zlata nit« v pogovoru ponovil še večkrat.
A v ozadju, v njegovih očeh se ni blesketalo zlato. V utrujenih očeh se je odsevala stiska in hrepenenje po miru, še posebej po pomiritvi s sosedom, s katerim sta se do spora večkrat obiskala, si povedala kaj lepega. Potem pa kar naenkrat – spor.
Znašli so se v sužnosti slabih odnosov
Ne vem, če sem mu s svojimi besedami v pogovoru kaj pomagal. Tudi nisem premogel Mojzesovih besed, ki jih je ob poti skozi puščavo izrekel Izraelcem – naj ne pozabijo, da jih je »z močno roko Gospod izpeljal iz hiše sužnosti« (2 Mz 13, 3).
Sem pa iz besed omenjenega moža in njegove ponavljajoče se želje, da s sosedi najdejo »zlato nit«, občutil, v kakšni sužnosti slabih odnosov so se znašli – sužnosti »hudobnih misli, zlobnosti, zvijačnosti, oholosti, nespameti« (Mr 7, 21-22).
Zakaj je Jezusova opozorila v praksi tako težko živeti?
Te podobe hrepenenja po dobrem odnosu s sočlovekom so me še v istem tednu spremljale ob smučanju na gori s pomenljivim imenom, kot nalašč za gornje misli – »Goldeck«. Na 2100 metrih nad morjem se ob pogledu na zasnežene vrhove zdi svet tako čist, tako svoboden. Tako svež zrak je tam zgoraj. A spomin na opisano zgodbo ter na mnoge druge zgodbe, ki sem jim bil priča v tistem tednu, mi je vedno znova pritiskal na srce …
Zakaj se vrč medsebojnega spoštovanja in ljubezni tako hitro razbije? Zakaj tako hitro, vključno z mano, obsedimo raje ob »egiptovskih loncih mesa«, v suženjstvu raznoraznih navad in razvad, kot pa da bi se odpravili na sicer težjo pot skozi puščavo – v svobodo? No, saj odgovor je v samem vprašanju – ker ne želimo (po)trpeti. Drug z drugim in sami s sabo.
In sem se spuščal z »Zlate gore« dokaj turobnih misli. Tudi čistina in jasnina dvatisočaka jih ni razjasnila. Pokojni veliki slovenski mislec, psiholog in duhovnik dr. Anton Trstenjak je imel še kako prav:
»Ne boš našel sreče na vrhu gore, če je nimaš v dolini, v tišini svojega doma.« *
Gorazd Tivadar
Foto: osebni arhiv
* Človek in sreča, Mohorjeva družba, 1974, str. 26, 28.
