V iskanju pravega miru

Z možem sva se na začetku adventa pogovarjala, kakšne so najine želje in pričakovanja v času pred Božičem in po njem. Hrepeneče sem povedala, da si želim le to, da bi bili v miru. Odprlo se je vprašanje, kaj mir pravzaprav je. Večkrat sem v otroštvu slišala »… kako je ta deklica mirna«. Pa slednje res tudi pomeni imeti v sebi mir?

Telo ne laže

Nemir najbrž vsi zelo dobro poznamo. V nas se po tiho in nevede kdaj prikrade dvom, strah, žalost, celo jeza. Zelo dobro se tega zavem, kadar me k temu opominja še telo, ki se ga ne da pretentati, pa naj se še tako trudim.

Neverjetno, kaj vse lahko sproži in kakšno moč ima lahko le ena beseda, dejanje, pogled … Se tudi vam zdi, da takrat misli vodi nekdo drug in kakšen boj bojujemo, da zopet najdemo središče?

Kaj prinese nemir?

Če pomislim nazaj, mi je mir velikokrat odvzela oseba, ob kateri se počutim neprijetno, na katero me vežejo grenki spomini, katera mi zbudi kode, ki so se zapisale v meni tekom otroštva.

Nemir vse večkrat občutim ob vzgoji otrok, ob različnih bolečinah, pogledih, nepravilno izraženih besedah. Običajno sem se takšnim prožilcem izogibala, sedaj pa vem, da s tem ne bom rešila svojega nemiru. Rane se ne celijo, če nanje posujemo sol, jih hočemo spregledati in jim ubežati.

Za mir se borim

Za svoj mir se moram včasih boriti; npr. ko se ne oglasim na telefon (ko že vnaprej vem, da bo težak pogovor), ko se odpovem popoldanski obveznosti, ko prilagodimo aktivnosti med prazniki, koga bomo obiskali, kdo bo nas obiskal, ko si vzamem čas zase ali pa za družino, ko zmorem reši stvarem in ljudem NE …

Mir začutim, ko si vzamem čas za molitev, ko lahko v miru berem, ustvarjam, sem s prijateljico, kuham, grem v naravo, poslušam glasbo, občudujem vrt, se imamo lepo z družino in čutim, da sem ljubljena.

Vožnja v napačno smer

Prav dobro se spomnim, ko sva z možem šla na jesenski DiŽ-ev seminar v Veržej. Mož je na pot odšel s kolesom, jaz pa za njim z avtom in se dogovorila da se dobiva od določeni uri na Trojanah. Vse je šlo mirno, v varstvo sem oddala otroke, mimogrede še nekaj postorila in se podala na avtocesto.

Bila sem v miru, veselila sem se srečanja, vikenda, dokler se ni prikradel dvom: začela sem se spraševati, ali se sploh peljem v pravo smer.

Res sem se peljala v napačno smer, takoj sem zapustila avtocesto (no, do prvega izvoza ni bilo prav blizu ?) in šla po poti nazaj. Če bi se takrat prepustila nemiru, bi bilo vse še slabše, našla bi polno izgovorov, lahko bi imela pokvarjen dan, lahko bi povzročila nesrečo, se obtoževala … a izbrala sem boljše.

V roke sem vzela rožni venec, oprla sem se na Boga, pričela zaupati in tako se je v moje srce naselil mir. Ne vem, koliko kilometrov je iz Šentvida pri Stični do Trojan, zagotovo pa vem, da se vmes da zmolit skoraj dva dela rožnega venca ? … in še ostane čas za slavljenje!

Ko sva se z možem srečala, sem bila mirna in sem se lahko smejala svojemu »romanju«.

Pojdite v miru

Kot otroku sta se mi zdeli beseda mir in zdravje odveč, zgolj naučena fraza. In zakaj si sploh voščimo mir, če pri nas ni vojn? Skozi leta vedno bolj čutim, kaj pravzaprav je mir, kako dragocen je in da se ta »vojna« lahko odvija že v nas samih. Večkrat se zavedam, kaj pomeni pozdrav miru pri sv. maši.

In ko lahko besede duhovnika ob koncu sv. maše vzamem zares: »Pojdite in živite v miru.«

Najučinkovitejša pot miru je pot blagoslavljanja, klicanje Boga nad vsako človekovo besedo, delo in hrepenenje: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir« (4 Mojzes 6,24-26).

Avtor: Petra Čelik

Foto: Unsplash