Moja izkušnja ob smrti očeta

Letos smo se soočili s preizkušnjo smrti mojega očeta. Tudi k mojim staršem se je prikradla korona, oba sta dobila covidno pljučnico. Pri mami se je izrazila zelo burno, pa se je potem počasi stanje izboljšalo, pri očiju pa je prihajala potiho in po desetih dneh čez noč naredila katastrofo. Večer prej je bilo na urgenci še vse v mejah normale, drugi dan je bil oči že v komi s 75-odstotno okvaro pljuč.

Dva meseca smo se vsi borili in zaupali, da bo ozdravel

Zdravniki so bili različnih mnenj, nekateri so dajali upanje, drugi pa odločno odkimavali. To je bilo zelo težko obdobje, ne samo za mami in očija, temveč tudi zame in za vse nas. Oba starša sta invalida, mami je popolnoma slepa, vendar ni hotela zapustiti doma, zato sva zanjo skrbela z bratom.

Vsak dan ob 14. uri sem klicala v bolnišnico in v strahu čakala na informacije, bila vesela za vsako najmanjšo izboljšavo, vse slabo pa poskušala zaviti v celofan in predati naprej. Precej sem tudi zamolčala.

To sta bila meseca neprenehne molitve, molili smo za čudež ozdravljenja. Po celi Sloveniji in celo preko meje so bile molitvene verige za ozdravljenje očija. Nekaj časa sploh nisem hotela pomisliti, da ne bo ozdravel – seveda bo, saj je močan, na splošno zdrav in vedno v pogonu, tako poln življenja, pa z menoj bo zaplesal na praznovanju mojega abrahama.

Spraševala sem se, kako bom gledala na Boga, če oči umre

Tukaj me je vedno spremljala misel našega župnika, ko je pri molitvi za domovino z modrostjo nakazal prav na ta pomislek. Mi molimo za prav določeno rešitev in verjamemo, da se bo zgodilo. Kaj pa če se ne? Ali bom še vedno gledala na Boga kot na ljubečega Očeta, ki najbolje ve, kaj je dobro zame, za domovino, za starše …

Moram priznati, da sem večkrat morala prav močno prepričevati sebe, da On že najbolje ve, tudi če jaz menim drugače. Z Božjo pomočjo nisem klonila. In prišel je očijev konec zemeljskega življenja, odšel je k Očetu v naročje.

Po njegovi smrti …

Še vedno sem se spraševala, če je res tako najboljše za vse. Skrbelo me je za mami, kako bo sama, saj sta bila drug drugemu v pomoč … Kako bomo zdaj? Toliko stvari je bilo, za katere je samo on vedel, kje so, kako delujejo …

Ko zdaj po več mesecih gledam nazaj, verjamem, da je bilo tako najbolje. Koliko težav bi lahko bilo, če bi preživel, saj je imel po enem tednu predihavanja že 90 odstotkov pljuč uničenih, kakšno življenje bi to bilo zanj, kako bi mami, slepa, karkoli lahko storila, kakšna teža bi bila to za nas?

Zdaj vemo, da imamo novega priprošnjika pri Bogu, da prosi za nas, za mami, da bo zmogla brez njega, da bo imela dovolj moči, da bo izpolnila svoj tek, ki ji je še namenjen. Pogrešamo ga.

Irena Šeruga

Foto: Canva