Kako živiš naprej, ko del tvojega srca umre? Resnična zgodba o mladosti, prijateljstvu in minljivosti

Imela sem najboljšo prijateljico. Prijateljstvo z Ashley me je spremenilo in razdelilo moje življenje na prej in potem. Bilo je najbolj dragocena in hkrati najtežja izkušnja. Mineva sedemnajst let odkar je umrla in moje solze se še niso posušile.

Naključje ali Božji načrt?

Ashley sem spoznala poleti leta 2003 v Taizeju, kamor sem se odpravila po končanem prvem letniku študija. Že takrat mi je bilo jasno, da je bilo najino prijateljstvo v Božjem načrtu. Ko smo se razporejali v pogovorne skupine, sem preslišala navodila, zato sem pristala v napačni skupini. Bili smo z vseh koncev sveta, mladi in polni veselja do življenja.

Po končanem prvem srečanju sva z Ashley obsedeli na klopci pri kapeli in se pogovarjali. Bila je iz Vancouvra in je študirala psihologijo, tako kot jaz. Bila je baletka, jaz pa skavtinja. Toliko sva si imeli povedat in vse naju je zanimalo o najinih življenjih, družinah, prijateljih, študiju … Cel taizejski teden sva preživeli skupaj, skupaj sva razdeljevali kosilo, skupaj sva se udeleževali molitev, skupaj sva se učili taizejske speve. Meni so bili všeč latinski, njej pa poljski. Še danes me spomin ponese v taizejsko kapelo, ko zaprem oči in si zapojem »wyslawiajcie pana«. Vidim naju, kako sediva in pojeva, nimava nobene skrbi in sva polni načrtov. Teden je prehitro minil in Ashley se je vrnila domov v Kanado, jaz pa v Slovenijo. Obljubili sva si, da si bova pisali in da jo naslednje poletje obiščem.

Takrat nihče ni pričakoval …

Obljubo sva držali, ampak življenje ni sledilo najinim načrtom. Že septembra je Ashley, takrat devetnajstletna, zbolela za rakom. Hodginsonov limfom v 4. stadiju. Z Ashley sva si zelo pogosto pisali ter se občasno slišali po telefonu. Pisala mi je, kako prenaša bolezen in kemoterapije. Preden so ji izpadli dolgi rjavi lasje, ji je brat Andrew naredil krasno irokezo. Občudovala sem jo, kako pogumno se je spoprijemala z rakom, kako je zaupala v zdravniško in Božjo pomoč. Težko mi je bilo, da sem bila tako daleč. Samo pisala sem ji lahko ter goreče molila za njeno zdravje. Hitro sem opravila vse izpite za drugi letnik, med letom pa sem s študentskim delom zaslužila za letalsko karto in se poleti končno odpravila na obisk k Ashley in njeni družini.

Kako smo se bili veseli! Njena mama, oče, brat in sestra so me toplo sprejeli in počutila sem se zelo domače. Ashley je bila tisto poletje med dvema cikloma kemoterapij in je bila dovolj pri močeh, da mi je razkazala svoje najljubše kotičke Vancouvra in me predstavila svojim prijateljem. Skupaj smo organizirali več dobrodelnih dogodkov zbiranja denarja za raziskave rakavih obolenj. Super smo se imeli, jedli smo suši in pili Starbucksov ledeni kapučino, opazovali sončne zahode ob Tihem oceanu in kurili kres na obali, plesali v vancouverskih nočnih klubih, si ogledovali znamenitosti …

Bila sem z njo

Med poletjem je imela Ashley nekaj preiskav in posegov in sem jo spremljala v bolnišnici. Bila sem z njo, jo držala za roko, ko jo je bolelo in ji je bilo slabo, pogovarjali sva se, skupaj poslušali glasbo, skupaj molili in skupaj jokali. Vse sva si lahko povedali, delili sva si upe in strahove. Najtežje je bilo, ko ji je zdravnik povedal, da bo naslednji cikel kemoterapije tako močan, da verjetno ne bo mogla imeti otrok.

Ashley je sesulo, njeno družino in mene pa tudi. Samo objeli smo se in jokali. In še bolj molili in upali, da se pozdravi.

Slovo konec poletja je bilo težko in del mojega srca je ostal pri Ashley in njeni družini.

Doma me je čakal tretji letnik psihologije in vodenje skavtov. Moje srce je bilo razdvojeno med Kanado in Slovenijo. Trudila sem se polno živeti doma, na faksu, pri skavtih in med prijatelji. Z Ashley sva si redno pisali in si delili življenje, ki ga je ločevalo pol sveta. Spet sem s študentskim delom zaslužila za letalsko karto, v prvih rokih naredila vse izpite in se poleti ponovno odpravila na obisk k njej.

Hvaležna sem bila za vsak trenutek

Drugo poletje je zaznamovala presaditev kostnega mozga. Vsak drugi dan sem z Ashley in njeno mami odšla v bolnišnico, a ne vem več, na kakšne preiskave in postopke. Ashley je kljub toplemu poletju pogosto zeblo. Zaradi presaditve smo morali paziti na njen imunski sistem. Ampak je bila dobre volje. In zaljubljena v svojega novega fanta Briana. Tako vesela sem bila zanjo! Tisto poletje smo večinoma preživljali med domom in bolnišnico, veseli vsakega dobrega dneva in malega izboljšanja. Enkrat se je celo tako dobro počutila, da smo odšli na kratke počitnice na Whistler. Z gondolo smo se pripeljali do vrha gore Whsitler in se slikali ob simbolu zimskih olimpijskih iger v Vancouvru 2010.

Živo se spomnim, kako smo se smejali v fotoaparat, občudovali veličasten razgled in se hkrati spraševali, če bo Ashley te olimpijske igre sploh dočakala. Kljub skrbem je bilo naše upanje močno. Hvaležna sem bila za vsak trenutek, ki sem ga lahko preživela z Ashley. In bilo je veliko lepih in zabavnih – ko sva izbirali lasulje zanjo, ko smo šli v pravi »drive-in« kino, ko smo šli na izlet v mesto Hope … Vsak dan je bil darilo.

Sredi septembra je napočil čas mojega odhoda domov. Tokrat je bila Ashley prešibka, da bi me pospremila, zato sva se poslovili doma. Objeli sva se. Objeli z ljubeznijo in upanjem, da to ni slovo.

Objeli sva se hvaležni za najino prijateljstvo. Objeli sva se objokani, ker sva se bali, da se nikoli več ne bova videli.

Doma me je čakalo najtežje leto mojega življenja

Z Ashley sva si še vedno pogosto pisali. Ampak novice so bile slabe. Rak se je razširil in kemoterapija ni pomagala. Četrti letnik študija sem opravljala kot napol v snu. Hvaležna sem bila prijateljem in družini, da so nosili moje skrbi in mi pomagali. Ashley sem pisala vsak dan. Tudi potem, ko ni več zmogla pisati. Pisala sem njenemu očetu, ki ji je moja pisma bral. Meni pa odpisoval in me obveščal o njenem stanju.

Moje srce je jokalo. Kako gre življenje lahko naprej, ko pa Ashley trpi? Zakaj? Zakaj? Zakaj?

Boga sem spraševala in goreče prosila, naj jo pozdravi. Počutila sem se tako nemočno. Prosila sem ga, naj zavrti čas nazaj, da bi raka še prej odkrili. Prijateljstvo z Ashley je bilo zame tako dragoceno, da ga nisem želela izgubiti. Prosila sem Boga, naj zavrti čas nazaj in vzame najino prijateljstvo, njo pa ohrani pri življenju. Ampak Ashleyino stanje se je slabšalo.

Bližala se je velika noč

Med obredom velikega petka sem končno spoznala in sprejela, da Ashley umira. Sprejela sem, da ne vem, zakaj, in da odgovora nikoli ne bom dobila. Tako me je bilo strah, da bo umrla. Bila sem 8600 km daleč od nje. Spraševala sem se, kaj sploh lahko naredim. Težko mi je bilo, da ne morem biti ob njej. Zato sem ji napisala poslovilno pismo. Napisala sem ji, kako zelo jo imam rada. Da razumem, da je njeno telo utrujeno od raka in kemoterapij, da ne zmore več. Da vem, kako je močna in pogumna in si želi živeti za vse nas, ki jo imamo neskončno radi. Da vem, da moramo sprejeti Božjo voljo, čeprav je ne razumemo.

Napisala sem ji, da lahko umre. Da močno verujem, da se bova v nebesih ponovno srečali. Da mi je težko, da ne bova šli skupaj skozi življenje, kot sva načrtovali; da se ne bova skupaj veseli poroke in rojstva otrok.

Da je bilo njeno prijateljstvo zame pravi blagoslov. Da sem hvaležna za vsak trenutek, ki sva ga preživeli skupaj. Da jo bom imela vedno rada, ker je ljubezen močnejša od smrti. Pismo sem poslala Ashleyinemu očetu in njena mami ji ga je prebrala. Ashley ga je sprejela in mi sporočila, da se je bala, da se ne zavedam, kako resno je njeno stanje. Sporočila mi je, da še nikoli ni prebrala lepšega pisma ter da me ima neskončno rada.

Potem sem vsak dan čakala na sporočila iz Kanade

Kakšen dan je bila Ashley stabilna, kakšen dan je bil boljši in drugi slabši, dobivala je infuzije, težko je dihala, vid in sluh sta ji pešala. Paliativno oskrbo je prejemala na domu v objemu svoje družine. Dogajanje v naši družini pa je bilo pravo nasprotje. Ena izmed mojih sester, prva med nami, se je pripravljala na poroko in si je urejala nov dom. Pri nas doma je vse kipelo od ljubezni, veselja in novega življenja. Tudi jaz sem se zelo veselila Petrine in Gašperjeve sreče.

V soboto, 22. 4. 2007, je nastopil sestrin poročni dan. Nevesta in ženin sta žarela in dan je bil čudovit. Sedeli smo v cerkvi in točno ob 15. uri so zadonele orgle v poročni koračnici. V tistem trenutku se je moje srce stisnilo v bolečini in oblile so me solze. Vedela sem. Ashley je umrla. V Vancouvru je bila ura 6.00 zjutraj. In bila je lepa poroka in lepo smo praznovali. Jaz pa sem komaj sem čakala, da bo ohceti konec in bom prišla domov. Odprla sem sporočila v e-pošti in tam je bilo. Heidi je napisala, da je Ashley umrla v krogu družine zjutraj ob 6. uri.

Čas se je ustavil

Do tistega trenutka sem se pretvarjala, da se mi je samo zdelo. Takrat pa me je resničnost udarila z vso svojo močjo.

Jokala sem v objemu sestre Sare, Petre in njenega moža Gašperja. Z zlomljenim srcem, da moje najboljše prijateljice ni več. In razočarana, da sem s svojo žalostjo uničila radostne trenutke sestrine poroke.

Obdobja po Ashleyini smrti se ne spominjam dobro. Ležala sem na kavču pri starših, v globoki žalosti, ki me je bolela do kosti. Hvaležna sem družini, da nisem bila sama. Na žalost tudi mami in ati poznata to žalost, saj je mamin brat Tomaž umrl v mladosti v nesreči v gorah.

Kako živiš naprej, ko del tvojega srca umre?

Bolezen je v treh letih vzela Ashleyjino mlado življenje in zlomila srca vseh, ki smo jo imeli radi. Kako živiš naprej, ko del tvojega srca umre?

Ne vem. Res ne vem. Sedim za računalnikom in jokam skoraj ves čas pisanja. Minilo je že skoraj sedemnajst in hkrati nič let.

Četrti letnik sem končala uspešno. Kako mi je to uspelo, mi ni jasno.

Ob vsej žalosti, ki sem jo čutila ob Ashleyjini smrti, sem hkrati čutila tudi neverjetno ljubezen in hvaležnost. Hvaležna sem, da sem spoznala Ashley in njeno družino. Hvaležna sem Ashley, da me je sprejela v svoje srce in z mano delila svoje veselje, stiske in upanje.

Naučila me je, da je v življenju najpomembneje, da se imamo radi in si pomagamo. Še vedno mi je hudo, da ne pozna mojega moža in hčerk. Hudo mi je, da je ni tu, da bi jo objela. Ampak trdno verjamem, da je z mano z vsakim bitjem srca in ob vsakem dihu. Ker prijateljstvo nikoli ne mine.


Foto: osebni arhiv

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.