Se pri vas kdaj pogovarjate o smrti?

, ,

Smo v »finalnem« delu postnega časa. V naslednjih dneh se bo dogajalo bistvo … Jezus bo imel prvo sveto mašo, izdan bo, pretepen, križan, položen v grob … in nato sledi velika zmaga našega Odrešenika. Velika Noč in z njo povezano veselje, upanje, radost.

Nas je strah minljivosti?

Potek velikega tridnevja mi dobro ostaja v spominu še iz ministrantskih let. Liturgija je res bogata in kar nekaj ministrantskih vaj je bilo potrebnih, da smo osvojili ves ceremonial. Napeto dogajanje omenjenih dni sem vsakokrat dodobra ponotranjil in trpljenje našega Gospoda se je na nek način dotaknilo tudi mene. Te dni se je v meni naselilo sočutje, spokojnost, minljivost (prim. 1 Mojzes 3,19) … podobno kot ob prazniku vseh svetih.

Da sta trpljenje in smrt sestavni del našega življenja, sem torej »srkal« že od otroštva naprej. Kot ministrant na pogrebih sem smrti tako rekoč gledal v oči.

Ali me je bilo tega strah? Sem se ogibal stika z umrlim? V začetku vsekakor! Otroška domišljija je na tem področju kar burna in imel sem različne predsodke tako o smrti kot tudi o posmrtnem življenju. S časom pa tudi takšne teme postanejo bolj »domače«, bolj »vsakdanje«. Tudi tega se nekako privadiš in takšne dogodke jemlješ kot sestavni del življenja.

Kam z otroci pri pogrebu?

Pred dvema letoma je umrl stari ata … moj krstni in birmanski boter. Mogoče se sliši nekoliko čudno, ampak prav lepo se je bilo v družinskem krogu zbrati ob umrlem v njegovi spalnici in moliti za pokoj njegove duše. Takrat sem imel občutek naše pristne medsebojne povezanosti.

Sledila je pogrebna slovesnost. Z ženo sva za trenutek pomislila, kam oz. komu bi za ta čas prepustila otroke. Zatem pa sva se soglasno odločila, da bodo otroci z nama na pogrebu, še prej pa bomo ata tudi »pokropili« (zaradi krste so ga še zadnjič lahko tudi videli). Otroke sva o tem prej seznanila in jih na ta dogodek tudi prej nekoliko pripravila. Na njim primeren način sva jim obrazložila pomen krste, smrti, posmrtnega življenja. Opazila sva, da jim je nekako jasno, da je stari ata sedaj pri Bogu oz. v nebesih.

Tudi sama sva bila zadovoljna, da sva lahko tak dogodek »izrabila« za to, da sva smrt približala otrokom in jo bodo (upam) počasi sprejeli kot sestavni del življenja.

Ne delam si utvar, da človek lahko smrt bližnjega kdaj popolnoma sprejme. Lahko pa ga manj prizadene, če se je o naši minljivosti že kdaj prej pogovarjalo.

Travme pri otrocih?

Ker smo se z otroci (pred in po pogrebu) pogovarjali o naši minljivosti, nisva občutila, da bi omenjeni dogodki na njih pustili kakšne nepredelane vsebine, globlje strahove … nihče od njih se ni ponoči zbujal ali kako drugače kazal na znake »travm«. Ravno nasprotno – pri večernih molitvah so se večkrat spomnili na pokojnega ata, ki je sedaj že pri Bogu. Pa še nekaj: vsi so si bili enotni, da hočejo ob svojem pogrebu biti v krsti in ne v žari.

So pa nekateri naši prijatelji izrazili skrb oz. zaskrbljenost glede prisotnosti otrok na pogrebih oz. ob umrlem. Po njihovem mnenju lahko takšni dogodki na otrocih pustijo travme, strah, moraste sanje. Otroke bi potemtakem morali »zavarovati« pred izkustvom smrti naših bližnjih.

Pokažimo otrokom, da je smrt sestavni del življenja

Če kdo, potem meniva, da prav otroci najlažje sprejemajo danosti življenja. Če so jim seveda le-te predstavljene na njim primeren oz. razumljiv način. Kot starši pa moramo biti »čuječi« glede morebitnih otrokovih nepredelanih vprašanj.

Če jim človekove minljivosti ni dano »okusiti« v otroštvu, potem je smrt »tabu« tema lahko še dolgo v odraslo dobo.

In temu smo dandanes lahko priča! Pogovoru o smrti se še vedno izogibamo, pogreb naj bo opravljen čimprej, s čim manj ceremonijami … Smrt smo torej izrinili iz naše vsakdanjosti in jo pahnili za čas “potem” – ko bomo enkrat stari.

Če se naše upanje (vera) konča s smrtjo, potem je to prazno upanje (nevera). Prava vera gre preko velikega petka, preko groba – v zmagoslavno jutro Velike noči! (prim. Matej 28,6)

Obilo vstajenjskega veselja!


Foto: arhiv družine Čelik & splet

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.