Mož se nekaj mesecev zbuja iz kome. Žena mu ves čas stoji ob strani. Ko se končno zbudi, reče ženi: »Z mano si bila skozi vse slabe čase. Ko sem bil odpuščen, si mi stala ob strani, ko mi je propadel posel, prav tako, ko sva izgubila hišo, si bila še vedno ob meni, in ko mi je opešalo zdravje, prav tako. Veš kaj, draga?«
»Kaj, srček?« nežno vpraša žena.
»Mislim, da mi prinašaš nesrečo!«
Ta šala je precej podobna mojemu življenju. Poročil sem se zdrav, potem pa mi je »garancija« prav na hitro potekla in zdravje se je poslovilo od mene. Začel sem z revmatičnim obolenjem, leto kasneje nadaljeval s kroničnim vnetjem črevesja, potem pa se je moj zdravstveni karton samo še debelil.
Žena me je vozila okoli zdravnikov in po bolnišnicah, bila pri meni, ko sem za zbudil iz narkoze po prvi operaciji, pa po drugi operaciji. Bodrila me je tisto leto, ko sem bil doma na čakanju, ker so me kot invalida hoteli odpustiti (pa jim ni uspelo).
Skrbela je za vso logistiko in za najine tri otroke, celo službo je pustila, da je lahko bila ob meni, ko sem imel zagon bolezni. Žrtvovala je svojo svobodo za najin zakon in družino.
Ob predlogu seminarja za zakonce, sem se uprl z vsemi štirimi
Bil sem sebičen in sem videl samo sebe in svoje bolezni, nisem pa opazil, da ženi nekaj manjka. Potem mi je predlagala seminar za zakonce. Upiral sem se z vsemi štirimi. To je bilo krčevito upiranje, ker imam umetne kolke in šest vijakov v protezah.
Našel sem sto izgovorov, zadnji pa je bil: »Kaj nama je tega treba? Saj se ne kregava, rada se imava, kaj bi še rada več?!«
Pa je moja žena pritisnila pravi gumb: »Seminar vodi Dani z ženo Vilmo. Saj si rekel, da ga poznaš …«
Seveda sem ga poznal, čeprav se nisva videla že vsaj trideset let. Je že tako, da se iz svoje mladosti spomniš določenih ljudi, ki so v tvojem spominu pustili prav poseben pečat.
Dani Siter je bil en izmed njih. Zanimiv tip, takrat že poročen. Torej je imel zdaj že kar nekaj zakonske kilometrine. Zanimalo me je, kako mu je uspelo.
Zagotovilo “v bolezni in zdravju” ni dokončno
Včasih sem bil mnenja, da bolezen zakonca še bolj poveže in da se ločujejo samo tisti, ki jim nič ne manjka. Potem pa je doživel zakonski brodolom moj najstarejši prijatelj, ki je imel dolg staž v bolezni in zakonu.
Ugotovil sem, da ni nič dokončnega. Da sicer rečeš »v bolezni in zdravju, sreči in nesreči«, ampak da je treba zakonsko zaobljubo vsak dan znova obnavljati, ker se tistih besed na poročni dan sploh ne zavedaš v vsej globini.
V zadnjih letih sem torej izvedel za kar nekaj mladostnih prijateljev in prijateljic, ki se jim je zakon podrl. Vprašal sem se, ali je sploh še kdo srečen v zakonu. Ker nisem vedel odgovora, sva šla z ženo na seminar Nepozabni trenutki za naju.
Veliko odgovorov in še več vprašanj
Predavanja so bila zanimiva, življenjska, brez javnih razprav ali kakšnega dela po skupinah, za zaključek pa je bila še obnovitev poročnih zaobljub in večerja ob svečah (ravno prav za najino srebrno poroko).
Dobil sem veliko odgovorov, odprla pa so se mi še druga vprašanja: zakaj sva skupaj, kako se pogovarjava, kako rešujeva spore, kaj sploh vem o svoji ženi in njenih čustvih. Uvidel sem, da bom moral še marsikaj narediti.
Foto: DiŽ
