Tistega večera je bilo moje počutje nekoliko slabše, bolela me je glava in z možem sva iskala skupni jezik. Prerekala sva se. Z drugimi besedami je bil za mano temačen dan, to je eden izmed tistih, ko iščeš luč na koncu tunela. Takrat sem izrekla nekaj, kar sicer ne rečem pogosto: sploh ne vem, če bi še verjela. Vendar se je moje razmišljanje že naslednje jutro krepko spremenilo.
“Gospa, lahko bi me ubili!”
Bilo je lepo spomladansko jutro. Po navadi zjutraj najprej odpeljem psičko na sprehod, potem pa grem v bližnjo pekarno po kruh. Ko sem se nameravala ustaviti pred pekarnico, ni bilo prostih parkirnih mest, daleč pa se mi ni ljubilo hoditi, zato sem se odpeljala drugam. Pri zavijanju na desno sem spregledala poštarja na motorju. Nekako se mi je znašel v mrtvem kotu, kot temu rečejo. Zadela sem ga z ogledalom. Bala sem se pogledati nazaj, ker nisem vedela, če se je obdržal ali je padel.
Na mojo veliko srečo se je poštar zelo spretno izognil hujšemu trku. Ustavila sem se, on se je pripeljal do mene. Bila sem v hudem šoku, pred očmi se mi je vrtel film, kaj vse bi se lahko zgodilo, kakšne bi bile posledice. Tresla sem se. Njegove prve besede so bile: “Gospa, lahko bi me ubili.”
Kar naenkrat mi je šlo tako na jok. Rekla sem mu, da vem in da mi je žal. Ko je videl, da me je zelo prizadelo, je še dodal, naj pazljivo vozim, popravil moje ogledalo in se odpeljal. Iz mene so vrele solze, telo se je odzvalo na stres. In takrat mi je postalo jasno: angel varuh je bil poleg mene, nevidna sila, ki me je rešila. In še več, takoj sem dojela, da verjamem in to močno verjamem.
Življenje brez preizkušenj?
Včasih je naša vera na preizkušnji in takrat nam Bog hitro postreže z raznimi dokazi, da zares obstaja. In moje prve besede so bile Bogu hvala, da se ni zgodilo kaj hujšega. Ker bi lahko v enem samem trenutku moj notranji mir izpuhtel za vedno.
Tisti dan nisem bila več sposobna sesti za volan. Pretežko je bilo. Sklenila sem, da bom več kolesarila. In da bom vsakemu, ki se mu bo vera omajala, povedala svojo zgodbo. Kako me je tisto jutro Bog nosil v naročju, zato so bile v pesku le ene stopinje. Splača se verjeti. Življenje je polno preizkušenj.
Spominjam se, kaj mi je duhovnik rekel pri moji zadnji sveti spovedi, ko sem mu rekla, da si želim, da bi bilo v mojem življenju manj preizkušenj. Rekel je, da mi tega ne more obljubiti in da s pomočjo izkušenj zorimo in postajamo boljši ljudje. Na takšen način se utrdimo in postajamo močnejši ter se zavedamo svoje krhkosti.
Kaj nam torej ostane? Lahko se zahvaljujemo Bogu, ker je dober. 🙂
Foto: Canva
