Biološka mati me je dala v posvojitev kmalu po rojstvu. Sprva sem prišla v rejniško družino, ko sem bila stara dve leti, pa sta moja starša po nekaj letih neplodnega zakona na dopustu na morju dobila klic: »Imamo punčko za vas,« in takoj prihitela pome.
Starša sta mi vseskozi razlagala, da sem posvojena. Na videz sem vse sprejela in bila živahna punčka. Kljub temu pa sem živela v negotovosti, kdo so moji pravi starši. Na zdravstvenem kartončku sem videla priimek in naslov. Ker sem predvidevala, da je to naslov mame, sem ji poslala sliko in pismo, v katerem je pisalo: »Mislim, da ste vi moja biološka mama. Prilagam sliko, to sem jaz.« Pismo je čez en teden prišlo nazaj na naš naslov in odprla ga je mami. Kako grozno krivo sem se počutila.
Puberteta me je zapeljala na mnoge poti in preizkušnje. Cerkev in mladinski verouk sem po prvem letniku nehala obiskovati. Spoznala sem fanta, ki je bil vse prej kot dober človek, in se pri 19 preselila k njemu. Šele po petih letih sem šla iz tistega strupenega odnosa ter zaživela. A še vedno brez Boga. V tem času sem na Facebooku našla svojega biološkega očeta, spoznala njegovo družino in njegovo plat zgodbe. Izvedela sem, da imam še polbrata in polsestro. Postala sem celo birmanska botra svojemu bratu.
Spoznala sva se dva ranjena človeka
Nato sem spoznala svojega moža. Prihaja iz družine s štirimi otroki, iz zakona, v katerem ni manjkalo alkohola in prepirov. Iz družine z veliko ranami. Želela sva si otrok, poroke pa si on ni želel. Predvsem zaradi zgleda, ki ga je imel doma. Bog in Cerkev sta se mu zagnusila po očetovi smrti za rakom. Po enajstih mesecih najine skupne poti sva načrtno zanosila.
Po nekem pregledu je prišel domov z blazino v obliki srca, vrtnico in škatlico. »Ja, a se boš poročila z mano?« je pokleknil k postelji, ker sem bruhala in ležala celo nosečnost. Ker sem se sprijaznila, da poroke nikoli ne bo – ne civilne, kaj šele cerkvene – me je to močno ganilo. Ko je Kristina dopolnila eno leto, sva se naslednji teden poročila. (Zanimivo, dala sva ji ime Kristina, kar pomeni kristjan – midva pa sva bila čisto proti veri.) Poroka je bila lepa, vendar prazna. V meni je bil manko. Odsotnost biološke družine me je zelo prizadela, čeprav njihova odsotnost ni bila namerna.
Ker sem “nezaželen” otrok, sem vedno imela potrebo po dokazovanju
Drugo nosečnost sem doživljala, kot bi mi Bog dal popravni izpit. Imela sem isti predviden rok poroda. S Kristino nama je bilo z možem res težko. Nisva znala, za kar mi je še danes žal. Kljub temu je punčka zrasla v dobro, pametno gospodično.
Zaradi prvega DiŽ-evega seminarja, ki je bil »grozno darilo za 30 let«, sva z možem drug na drugega začela gledati drugače, vero pa sva vzela za svojo. Na seminarju sva se dogovorila, da bodo otroci šli k verouku, mi pa vsi kot družina k maši.
Na tem seminarju je Bog pokazal, da ima res smisel za humor. Bila sva izžrebana še za darilni bon za nadaljevalni seminar.
Zaradi vas, DiŽ-evci, sem začela dajati odnosom večji pomen. Odločila sem se za študij psihologije, čeprav sem gimnazijo “zafurala” in sem po duši sicer umetnik. Ko sem svoji mami to omenila, je rekla, naj se raje posvetim otrokom. Moji otroci zaradi moje šole ne trpijo. Trpijo pa zaradi mojega odnosa do njih, ki včasih ni ljubezniv. To pripisujem nezaželenosti, ko sem bila še v trebuščku.
Na seminarju sem zaslišala stavek: »Noben otrok ni naključen.« To mi je bilo v ogromno tolažbo in pomiritev.
Utrnilo se mi je morje solz. Ko sem na pobudo brata Luka prebrala še evangelij z dneva mojega krsta, ki govori o Janezu Krstniku, je bil to zame Božji odgovor, da delam prav. Krstna berila so mi sporočila, da me je Bog želel in izbral, da bom lahko pomagala trpečim in ubogim.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
