Že nekaj let zapored gremo z družino okrog 21. januarja na družinski izlet. Takrat namreč z možem praznujeva obletnico poroke. Letos pa je mož nekaj dni prej zbolel za covidom in pristali smo v izolaciji oziroma karanteni. Spraševala sva se, kako bomo letos praznovali.
Mož je dejal, da me bo peljal z mopedom. 😊
Moja prva misel je bila: jaz, mamica šestih otrok, ne morem iti na moped. To se pa res ne spodobi! Sama sem ponoči vstajala in šivala čestitko. Prišel je dan obletnice. Že navsezgodaj zjutraj so otroci prinesli, kar so izdelali za najin praznik. Risbice, čestitke, izdelke iz plastelina. Po okusnem kosilu so nama pripravili koncert – prav vsak otrok je nekaj zaigral – celo najmlajši, dvoletnik je zaigral na flavtico.
Po čestitkah in koncertu pa je prišla na vrsto vožnja z mopedom. Mož je zame poiskal hčerkino smučarsko čelado in skupaj sva se odpeljala. Na polovici poti se je mož ustavil, me stisnil in poljubil. Zdelo se mi je, da čutim Nebesa na zemlji. Bila sem neznansko srečna in mirna. Rad te imam, je dejal.
Tako preprosto, a zame nepozabno.
Najine 16. obletnice poroke se bom še dolgo z veseljem spominjala. Neizmerno hvaležna za dar poroke, za moža, s katerim se želim postarati in hoditi z roko v roki na poti v Nebesa.
Napisala: Daša Glasenčnik
Foto: družina Glasenčnik
