Po osemindvajsetih letih mi je od poročnega dne ostalo bolj malo: prstan, kravata, fotografija. Poročni prstan sem snel samo dvakrat – ko sem šel na operacijo desnega kolka in čez pol leta še levega kolka. Nekako mi je prirasel k srcu, prstan namreč. Kravato še vedno občasno nosim, s poročne fotografije pa včasih obrišem prah.
Ostale stvari so se mi nekam porazgubile: obleka mi je postala premajhna, čevlje sem znosil do luknje v podplatu … Mi je ostalo še kaj? Naj pomislim! Hm, žena, seveda! Nanjo bi skoraj pozabil! Priznam, kar malo preveč samoumevno se mi zdi, da je vedno in še vedno ob meni in z mano.
Moški smo, blago rečeno nerodni
Mislimo, da je dovolj, da smo pred oltarjem rekli »da« in da bo odtlej naprej vse teklo brez težav. Kot da bi zagnali računalniški program ali kaj podobnega.
Obnašamo se kot gradbeni delavci, nekaj zabetoniramo in smo prepričani, da bo to držalo na vekov veke. Pa pridejo razpoke, pa vzdrževanje … in tudi v zakonu je treba marsikaj postoriti, da ne postane hladna, siva stena.
Osebno zelo nerad hodim na poroke. Sem mnenja, da sem bil na svoji in da je to dovolj. Ampak, žena pa rada gre h kakšni poročni maši, že zato, da spet sliši tiste čudovite besede zaobljube.
In takrat me prime za roko in mi jo stisne, tako kot pred davnimi leti. Tudi kakšna solzica ne izostane. Moram priznati, da to tudi mene ne pusti hladnega kot beton. In se zavem, da sem pravzaprav srečen človek.
Nori časi …
Ko pa poslušam, kakšne so danes poroke, koliko priprav terjajo, koliko skrbi, živcev in stroškov, koliko ljudi je treba povabiti, mi je kar malo nelagodno. Midva sva imela bolj skromno poroko, samo starši, sestri z družinama in dve teti.
Pa še srečo sva imela, da sva se sploh lahko poročila na izbrani dan, ker je ravno v tistih dneh potekala naša osamosvojitvena vojna. Pripadnikom teritorialne obrambe, ki so nas spuščali mimo barikad, je šlo kar na smeh, ko so videli, kdo se prevaža v stari »stoenki«. Res so bili nori časi, v vseh pogledih!
Pa da ne boste mislili, da sva si želela razkošne in velike poroke, sploh ne! Vojna ni ničesar spremenila pri najini poroki. Je zgolj zanimiva anekdota z začetka najinega zakona, nič drugega. Že ko sva načrtovala poroko, sva se dogovorila, da bo vse bolj skromno, tiho in brez pompa.
Torej nekaj prijetnega, ne preveč napornega, da sva se lahko posvetila drug drugemu in naju ni skrbelo še sto ljudi na ohceti. Civilna poroka, cerkvena poroka, kosilo in še skok na Brezje, na molitev pred Marijin oltar, potem pa sva se poslovila od druščine in šla po svoje …
Moja trapasta teorija in kaj je zares pomembno pri poroki
Z leti, ko so se znanci poročali (in marsikateri tudi že ločevali), sem prišel do trapaste teorije, da je uspešnost zakona obratno sorazmerna s stroški poroke: večja, ko je poroka, več, kot je blišča in afnarije, slabši je zakon!
Pa da ne boste mislili, da propagiram skromno poroko! Poroko si naredite tako, kakršno si sami želite! Saj tudi v velikih in razkošnih porokah kljub vsemu vidim iskreno željo mladoporočencev, da bi njihovi zakoni uspeli. Žal je tako, da niti cerkvena poroka ni garancija za uspešen zakon, še manj pa, ali je poroka skromna ali razkošna.
Pomembno je, da se zakonca vsak dan spomnita svoje poročne zaobljube. Poroka je šele začetek, zakon pa je izpolnjevanje zaobljube, v lepih in hudih časih, vsak dan znova, z obilico težav in truda, ki je dolgoročno poplačan.
Zato ni pomembno, koliko investiraš v zunanjo podobo poročnega dne. Pomembno je, kaj ti od tega dne ostane še dolga leta. Pa ne mislim na prstan, kravato in fotografijo. Najbolj pomembno je, da ti ostane žena! Da imaš nekoga, ki te ima rad in se skupaj z njim staraš.
Foto: Unsplash