Predvidevam, da se vam naslov zdi precej protisloven. Tudi meni se je. Nekaj časa. Na prvi pogled omejenost in svoboda ne gresta skupaj. Če si namreč ograjen oziroma omejen, potem ne moreš govoriti o svobodi. Ali pač?
Preko potopa v svobodo
O tako imenovani »ograjeni svobodi« mi je dala misliti vsem dobro poznana zgodba o vesoljnem potopu (1 Mojzes 6,14-9,17). Da je Noe (pa tudi njegova družina in živali vseh vrst) lahko preživel vesoljni potop, je moral precej mesecev zdržati na tesnem pod palubo. Lahko si predstavljamo, da je smrdelo, zaudarjalo, najbrž je bilo precej temačno, hrupno, ladja se je kar naprej zibala … in zelo verjetno je med Noetovimi družinskimi člani kdaj pa kdaj tudi »počilo«. Prisiljeni so bili živeti skupaj (zanimivo, tako kot mi v t.i. korona času). ?
Čeprav so bili za vse na ladji to naporni časi, je bila to takrat njihova svoboda … pa čeprav precej omejena! Če bi Noe izbral drugo pot, torej če Boga ne bi poslušal, bi utonil. In z njim tudi njegov zarod.
Vendar je bil Noe za to omejeno svobodo (vsaj na koncu) hvaležen. Bogu je v zahvalo daroval žgalne daritve na oltarju. Bog ga je blagoslovil in z njim sklenil zavezo. Hmmm … ta zgodba precej spominja na osvoboditev Izraelcev iz Egipta (in podobnih zgodb je v svetem pismo še kar nekaj).
Suženj lastne omejenosti …
Tudi v svojem življenju najdem omejitve na številnih področjih: v dojemanju (npr. naravnih zakonov), v mojem izkazovanju ljubezni in potrpežljivosti, v materialnih dobrinah, v financah, v razpoložljivem življenjskem prostoru itd.
Kaj hitro se zgodi, da v vsakdanu opazim le tiste stvari, ki jih nimam, ki si jih ne morem privoščiti, ki me omejujejo, spravijo v slabo voljo itd.
Misli si zapolnjujem s posvetnimi stvarmi, ki naj bi me osrečile, obogatile, izpolnile, potrdile. Pa (bi) me res? Na to finto me hudič velikokrat dobi!
Zdravilo zoper omejenost
Na srečo za tovrstne omejenosti obstaja čudežna tabletka. Reče se ji hvaležnost! Treba jo je vzeti vsak dan, že takoj zjutraj, pred obrokom. To je vrlina, ki zahteva trud, redno »vadbo«. Ne pride kar sama.
Ni namreč kar samoumevno, da sem se zbudil in odprl oči v nov dan (in to ob ptičjem petju, vzhajajočem soncu, žuborenju potoka).
Ni samoumevno, da se poleg mene zbudijo še žena in otroci; ni samoumevno, da me vsakodnevno čaka služba (katero opravljam z veseljem); ni samoumevno, da bodo otroci lahko odšli v šolo, v vrtec … In res ni samoumevno, da živimo v svobodni državi.
Hvaležnost je potrebno gojiti že v malih stvareh, sicer ne bomo dovzetni niti za velike (Matej, 25,21).
Odprimo vrata Svobodi
Bogu hvala, imam se zahvaliti za ogromno stvari! Kot prvo to, da mi je bilo podarjeno življenje; da lahko živim v tem času in prostoru (res, tako lepa je narava okrog nas); da lahko delam in sem ustvarjalen; da sem lahko mož, oče, sin, prijatelj … navkljub vsem svojim omejenostim.
Prvi korak k (notranji) svobodi se torej prične s hvaležnostjo.
Hvaležen sem, da sem (bil) poklican iz Svobode … in da v njej živim, se gibljem in sem (Apostolska dela 17,28).
Vsi smo poklicani k svobodi, takšni kot smo (Galačanom 5,13). Omejeni, krhki, slabotni. Upajmo si odpreti vrata svojih ograjenih »pašnikov« in dopustimo, da v Svobodi odrinemo na globoko.
Foto: arhiv družine Čelik
